Diretissima Visoka polica
Diretissima Visoka polica
Spet naveza fotr-hči (moram izkoristit dokler me ne bo imel dovolj), spet nekam na hladno kjer se izogneva vročini in spet nekam v hudo skalo. In ne morš verjet, spet nekam kjer je daljši dostop. Ampak ko si enkrat pod steno sploh ne pomisliš na ta dostop, samo komaj čakaš, da se bo začelo plezat. Pri koči Brunner (nekje na sredini dostopa), sta naju ujeli dve punci, prav tako sta imeli s seboj štrik. Sem rekla sigurno gresta tudi onedve tole najino in sigurno spet ne bova sama. Pa sem imela prav, ko smo prišli pod smer in ko sva začela plezat sta bili za nama spet dve navezi. Pri sebi si mislim kako mi gre na živce ko med hojo nekdo "diha za vrat" pa tudi če ne takoj za mano, ko si pod smerjo ali na kakšnem štantu me pa prav nič ne moti, da lahko še kakšno rečemo.
Kakšen štant sva vmes kar preskočila, da bi se izognila gužvi, in dokaj hitro sva bila spet pod vrhom. Skala je bila odlična, le nekaj šodra pod vrhom, kjer si moral kar paziti, da ti štrik ne sproži kakšnega kamenčka.
Sestop ni bil prav nič dolgočasen saj se je poplezavalo skoraj tretjino poti. Ker nama je bilo tako fajn, sva rekla pa dajva sestopit po malo daljši poti, kjer bova morala narediti še spust po vrvi in kjer bova morala še približno 30m nazaj gor hodit, da bova prišla nazaj do markirane poti. Ampak nič hudega, zamudila sva se le kakšne pol ure. Preostala hoja nazaj do izhodišča je bila tiha in hitra, saj sva oba že komaj čakala en hladen Isotonic.
