Via Weiss v Zahodnih Julijcih

Via Weiss v Zahodnih Julijcih

Greva plezat nekam kjer ni vroče in kjer je dobra skala, to so Matjaževe besede vsakič, ko razmišljava o turi. Tokrat je bila to smer Via Weiss. Uf kako se je vlekel dostop, noge še niso bile tako težke.

Ko sva prišla do koče Corsi se je že čutil hlad, saj je bilo pod steno še nekaj snega, vreme je bilo pa tudi bolj oblačno. Hitro sva si oblekla še flise, dala čez še tanjšo jaknico, mal sva popila, pojedla frutabelo, si ogledala smer in se napotila še tistih 5 min do začetka smeri. Malo je bilo še poplezavanja po snegu, nato pa sva se kar hitro odpravila po smeri navzgor, da se malo ogrejeva. Kljub dežju ponoči, je bila skala suha. Nekje v tretjem ali četrtem raztežaju sva se srečala na štantu še z dvema navezama, ena pa je bila še pod nami. Na štantu smo se malo počakali, midva pa sva probala kar pohiteti, da ne bi delala gužve. 

Kako je dobra skala, z Matjažem sva kar poletela čez. Če bi imela še cel dan pred sabo, bi rekla da greva še enkrat. Na vrhu sva bila po hitrem postopku, če ne zaradi navez pod nama, pa zaradi vremena, ki je če cel dan viselo na nitki. Nisi vedel ali bo zapihalo in se bo tako razjasnilo, ali bo ostalo oblačno, ali pa bo kakšen dež. Na vrhu hitro pomalcava, in začneva sestopati. Enkrat se še "abzajlava" in sva že nazaj na travnati površini.

Ko hodiva nazaj proti avtu Matjaž že pravi, a veš kam greva pa lahko naslednji vikend...