Košarica 0

Škrlatiške grede

Matjaz Mohoric

Listam po Miheličevem vodniku. Nič ne najdem za solo akcijo. Kar pa je primerno, me ne prepriča. Ustavim se na Škrlatiških gredah. Spomnim se, ko sva pred leti z Lukom plezala v Skalaškem stebru, da sem takrat pogledal za rob in si zapomnil strme in temne stene. Pogled, ki se ti vtisne v spomin. Takrat sem si rekel, da moram to videti od blizu. Očitno je ta priložnost prišla prav zdaj.

Avto pustim na tretjem vršiškem ovinku. Počasi se dan prebuja, z njim pa tudi hribovci. Že spodaj v Malem Tamarju ugotovim, da sem v avtu pozabil fotoaparat. Kletvice kar letijo iz mene. Razmišljam ali bi se vrnil do avta, kar bi mi pobralo kakšnih petnajst minut, če bom hiter, ali naj nadaljujem brez njega. Ker imam v nahrbtniku tudi tele objektiv je prevladala odločitev, da se vrnem. Saj, konec koncev, to ne pomeni konec ture, pač pa le kakšen postanek manj. Poleg tega sem si ta dan rezerviral prav za fotografiranje. In pika!

V slabe pol ure sem pri koči v Krnici. Ogovorim oskrbnika s besedami, kje pa so vsi, na kar mi odgovori, da so nekateri odšli že naprej, drugih pa ni. In še naprej čisti rožice na okenskih policah…

Pot v Dnino ni več pot, kot je včasih bila. V tem koncu si srečal le še kakšnega gamsa ali kozla; ljudi pa ni bilo, razen, če si bil alpinist. Pa še teh je bilo tukaj bolj za vzorec. Danes pa je pot pokracana s sprejem, na veliko označena in shojena. Zaradi tega je tudi obisk planincev v teh delih večji. Gamsi nimajo več miru, saj se razlegajo vpitje in glasno govorjenje med hojo na Ponco.

Stene

Jaz sem pod bivakom zavil s poti v šodrast breg. Spodaj na vstopu se prijetno namestim in pomalicam. V dolini je napovedanih 32 stopinj vročine, mene pa rahlo zebe. Zato kaj kmalu vse skupaj pospravim in se zapodim na prvo gredo in močno proti desni, kjer se mi zdi, da je lažji prehod do vršne glave. Zgoraj naletim na navrtano sidrišče, ki nekako ne spada tja. Prehodi se kar sami vrstijo eden za drugim. Ker smo teden dni prej plezali in hodili po Zlatorogovih, mi je bil teren škrlatiških gred precej domač. Greda tukaj, greda tam, vmes pa precej šodra. A vseeno moram priznati, da je skala v gredah precej dobra. Mnogo boljša kot v večini Zlatorogovih.

Edino mesto, ki je nekoliko bolj zahtevno je prestop na eni izmed gred okoli luske, ki je res videti bolj rahitična. A z nekaj atletskimi prijemi se lahko elegantno spleza na polico na drugi strani. Od tod naprej poteka greda v nekakšno krnico, ki je obdana z zgoraj omenjenimi črnimi in strmimi stenami. Prehodi so lahki, nadaljevanje pa dobro vidno in označeno z možici.

Možic na robu

Pri svojem plezanju sem sledil dvema opisoma. Prvi je Miheličev, ki je plezanje opisal v sestopni obliki, drugega pa sem našel na internetu. Nobeden pa ne opiše dobro zadnjih 100 do 200 višinskih metrov, ko se približuješ grebenu. Mihelič ne opiše kako prideš do žleba, drugi vodnik pa na kratko pove, da na koncu priplezaš na greben med Škrlatico in Rakovo špico. A ta greben ni kratek, zato imaš lahko veliko pomislekov, kje splezati na greben.

Tam, kjer v vodničku piše, da na grebenu zaviješ direkt na raz in nato naprej v žleb, se zaključni del plezarije začne. Prehod v zelo očiten žleb res ni težak. Orientacija je preprosta. Samo postrani proti žlebu greš, dokler nisi v njem. Skala je ves čas dobra. Plezanje v žlebu, ki se nadaljuje kar ene tri raztežaje, je lepo in brez težav. Vse okoli dvojke. Zgoraj pa se žleb začne zapirati in te usmerjati v levo. Kaj kmalu pogledaš čez levi rob, kjer se zelo dobro vidi najnižji del grebena med Škrlatico in Rakovo špico. Greben je lep. Vse kaj drugega pa je videti pod grebenom na severni strani. Razbito skalovje! Ocenjujem ali se moram spustiti v to razbito pečevje ali ne. Razmišljam in razmišljam… Odločim se, da se spustim cirka 30m nižje in pogledam ter preverim ali tam obstaja prehod pod greben. Tam pa mislim, da bi se dalo pristopiti na vrh. Spodaj najdem klin in prusik. Pogledam za rob, že zakorakam kakšnih 10 metrov na drugo stran grebena, ko mi nekaj reče, da naj vseeno prej še pogledam in se prepričam ali ni morda dostop na greben po nadaljevanju žleba, le da gre višje ta nekoliko bolj desno in nato nazaj v levo. Ker me krušljive police res ne prepričajo, se vrnem do klina in plezanje nadaljujem po žlebu. Plezanje nadaljujem še kakšnih 100 – 150 m, ko res pridem na greben. Precej sem skeptičen, da sem prišel po pravi smeri. Vse deluje precej stran od grebena, kjer sem pričakoval, da bo moj cilj.

Visoko

Ko pa se na grebenu malo razgledam in podam oceno, pa se mi zasmeji. Teren na drugi strani se položi in prehod na gredo pod menoj je odprt in lahek. Ko pa se še enkrat obrnem nazaj proti žlebu zagledam še možica, ki sem ga ob prihodu spregledal. Očitno sem na pravi poti!

Od veselja pozdravim vsaj petdeset planincev v Zadnjem dolku, ki se pripravljajo na vzpon na Škrlatico in se zadovoljno usedem na ostro raz grebena. Sedim kot Kralj! Pa tudi malica je taka:)

Stene

Sestop po šodrastih policah in gredah terja previdnost. Pred leti sva prav tukaj z Andrejem iskala sestop, ko sva priplezala iz Desne zajede v Rakovi špici. Delal se je že mrak. Odločila sva se, da sestopiva v desni smeri po strmih ploščah in policah v južnem pobočju Rakove špice. Ko sem iz Zadnjega dolka gledal kje sva hodila, me je spreletaval srh… Pravi sestop poteka po levi strani (v smeri gledanja iz grebena v Zadnji dolek), kjer sem nadaljeval svojo pot. Nato sem se dvignil na Rdečo škrbino pod Dolkovo špico. Od tod naprej proti Kriškim podom do ferate v Krnico. Od tod pa nazaj v civilizacijo…



Starejša objava Novejša objava