Od doma sva odšla že v ponedeljek zvečer. Le še pumpe delajo. Tam sva kupila še napolitanke; za ”težke” trenutke v steni:). Parkirava v Zajzeri, raztegneva spalke in zaspiva pod milim nebom in miljardo zvezd ter debelo in svetlo luno. Carsko! Še bolj carsko bi bilo, če bi spal na rahlo bolj ravnem terenu in se ne bi vmes zbujal. A kljub temu sem se zgodaj zjutraj zbudil zadovljen…
Kot vedno se pot do Pellarinija vleče; čeprav vseeno manj kot pa nazajgrede. Malo pod kočo srečava oskrbnika, ki gre v dolino. Drugače pa ni človeka na spregled. Pri bajti natankava vodo in nadaljujeva pod turn. Zasidrava se pod dvema balvanoma. Robo spraviva v en nahrbtnik in se vzpneva po lanskem snegu do police, ki pripelje na vstop smeri.
Torej, tu se bo začelo, kar sem gledal že nekaj let. A si nisem mislil, da bom kdaj plezal v tej smeri. Vedno sem imel velik respekt do te smeri. Bogdanu rade volje prepustim začetni raztežaj. Mrzlo je. Spet piham v prste in se jih trudim ohraniti na toplem. V detajlu prvega raztežaja, v prečki, spet najbolje ne čutim grifov. Zato plezam zakrčeno. Nadaljevanje do prvega stojišča je kar zabavno, saj se pred menoj postavi kamin, kjer poteka ogorčen boj med njim in mojim nahrbtnikom.
Nadaljevanje smeri je fantastično. Skala je trdna kot skala kost. Grifi tako, da bi jih naraje shranil za kakšno prihodnjo plezarijo. Zelo prav bi prišli, recimo v Hudičevem stebru! Plezarija poteka brez posebnosti, če odmislim slavospeve dobri skali.
Po kar nekaj lažjih, a uživaških raztežajih, prideva do detajla smeri. Kot se spodobi, tukaj odloživa nahrbtnik, se spodobno usedeva in uživava v času malice. In v trenutkih neskončnosti. Vsaj zdi se tako… Kmalu spet postane nekoliko bolj hladno, zato se odpraviva dalje. A se zadeva kaj kmalu ustavi. Pravzaprav že pri prvem klinu. Ocena VI+ se mi zdi celo malo nizka za ta, vsaj spodnji del detajla. Po A0 akciji priplezava do stojišča nad detajlom. Od tu naprej sledi strma plošča (V+), a zopet z dobro skalo in lepo plezarijo. Nad tem raztežajem pa pride pravi desert. Plezanje do mesta, kjer sva se razvezala, je kot nekakšna nagrada za delo v spodnjih raztežajih. Tu sva prišla tudi do toplih sončnih žarkov, a svojega puloverja vseeno nisem pospravil v nahrbtnik. Očitno se poletje poslavlja in nas napotuje v južne stene.
Ko sedim razmišljam o življenju tam spodaj. Od tu se zdi kot, da je vse v najlepšem redu. Z ljudmi, z odnosi med ljudmi in še posebej z naravo. Pa v resnici ni tako. Še posebej se mi zdi, da delamo z naravo zelo slabo. Kot da smo poslednji njeni uporabniki. A kot zgleda nam narava za slabe usluge že vrača…
Sestopila sva po ferati Viša – Gola Nordovest. Komfotni in kratek sestop se je tokrat več kot prilegel. Sledil je le še sestop do avta v Zajzeri.
Od tu pa na zasluženo pivo k Gregu
