Dan pred zimo, vsaj po keledarju, ker dugače bi lahko mislil, da smo sredi pomladi, sva zavila v Kogel. Kot vedno se dostop do stene vleče. Malo lažje je, če vmes kakšno rečeš...
Po uri in pol hoje pod steno srečava pet navez. Dve sta zavili v Virensa, dve, od tega ena trojna, v Češnovar Srakar in še ena nekje blizu Kamniške. Vzameva si čas, saj vidiva zasedena stojišča nad seboj. Malica tekne.
V prvi raztežaj zaplezam jaz. Po dolgem času spet otipam skalo. Presenečen kako topla je. V bistvu potegnem dva raztežaja. Celo dolžino vrvi. Bojim se padajočega kamenja. Navezi pred nama ne skoparita z izstrelki. V nadaljevanju dohitiva navezo pred nama. Zdi se mi, da tista kolesarska čelada na glavi kolega nekako ne spada na polico pod sidriščem... Kakor koli, midva sva obsojena na čakanje, saj s prehitevanjem ne bi nič pridobila. Na srečo se prednamci odločijo in zavijejo v Zeleno zajedo. Prva naveza pa je dovolj pred nama, da lahko nadaljujeva s plezanjem.
Sledi strm raztežaj z detajlom, ki ga je enostavno potrebno čim hitreje odročkat proti plati s slabim varovanjem. A na srečo plata ni pretežka.
Sledi zajeda, ki je v celoti v senci. No, tukaj pa je vseeno malo hladneje. A na srečo se kmalu spet prevaliva na sončno stran, kjer topla skala prija. Zadnji raztežaj je pošteno pokonci in njegova težavnost mi je po petih letih že povsem izpuhtela iz glave.
Na koncu smeri, kjer se razvežeš, te pričaka prijetna, pa čeprav nesramno špikasta trava. Sledi še nekaj metrov lažjega poplezavanja, nato pa se znajdeva na vrhu Kogla.
Pod smer se spustiva ob vrvi preko Virensa. Dva raztežaja hitro mineta. Malo manj hitro mine sestop do avta. Pravzaprav se kar vleče...