Košarica 0

Peru - Cordillera Blanca 2021

Pika Mohoric alpinizem odprava plezanje

Peru - Cordillera Blanca 2021 (2.7. - 5.8.2021)

Blog je pripravil naš atlet Bor Levičnik. (spodnja vrsta, tretji iz leve proti desni)

Ideja za odpravo v Peru se je rodila konec leta 2019, ko smo kot vsako leto imeli zaključno akcijo s SMARom (Slovensko mladinsko alpinistično reprezentanco) v Buzetu, kjer se pomenimo za cilje v prihodnjem letu. Lansko leto je bila situacija žal precej neugodna za potovanje, tako smo se odločili, da zamaknemo idejo za eno leto. Za samo destinacijo smo si izbrali gorovje Cordillere Blanco, cel čas pa smo bili nastanjeni v mestu Huaraz, ki je odlično izhodišče za hribe.

Peru

Člani odprave, od leve proti desni, od zgoraj dol: Blaž Karner, Matija Volontar (vodja), Krištof Frelih, Matevž Štular, Žiga Rozman, Bor Levičnik. Foto: Katarina Rogelj

Osebno sem odšel v Peru brez prevelikih pričakovanj, saj sta trening in resnejše kondicijske priprave preprečila faks in bolezen tik pred odhodom. Vendar pa sem se uspel na začetku bolj ali manj sestaviti in tako so naše prve aklimatizacije potekale brez težav in smo bili hitro motivirani za glavni cilj. Za prvo aklimatizacijo smo se odločili, da gremo v Hatun Machay, ki je v resnici graniten gozd z velikimi balvani do 30 metrov, kjer so navrtane športno plezalne smeri. Samo plezališče pa že leži na 4250 m, tako da se telo že navaja na višino, medtem ko plezaš atraktivne smeri v granitu.

Peru

Plezališče Hatun Machay, Foto: Matija Volontar

Po dveh dnevih počitka sva se z Matijo za prvo resno turo odločila za vzhodno steno Sfinge (5450 m), ki je zelo popularen cilj tako za aklimatizacijo kot za premikanje lastnih mej. Po dnevu vožnje in dostopa sva si kakšno uro hoje stran od stene uredila bivak s petimi zvezdicami. Naslednji dan sva opravila vzpon po smeri Original route 1985, VIII-, 750m, ki sva jo splezala v približno 7ih urah. Višina se je že kar poznala, sploh ker me je navijalo v podlahti v takih raztežajih, v katerih se po navadi ogrevam. Tako sva opustila ambiciozen plan, da splezava še eno smer in sva se raje naslednji dan spustila v dolino in psihično že pripravljala na prihajajoči glavni cilj.

 Peru

Izhodišče za steno Sfinge – Laguna Paron

Peru

Matija v uvodnih raztežajih smeri Original route 1985

Peru

Detajl smeri, foto: Matija Volontar

 peru blog

Na sestopu s Sfinge

Po treh dneh počitka smo bili mnenja, da smo pripravljeni na dolgo načrtovan vzpon v severni steni Hualcana (6122 m). Stena je bila prvič preplezana šele 2017, ko sta Aritza Monasterio in Alik Berg preplezala novo smer. Gora je s te strani preplezana tako pozno zato, ker je precej nedostopna in nevidna s popularnih turističnih poti. Ko smo omenili Aritzu naše načrte je z zanimanjem izrazil željo, da bi se nam pridružil in mi smo ga odprtih rok sprejeli. Tako smo se Matija, Blaž, Matevž, Aritza in Bor odpravili pod steno Hualcana z željo splezati dve prvenstveni smeri. Blaž, Matevž in Aritza so si zamislili smer, ki vodi na zahodni vrh, midva z Matijo pa sva se spogledovala z razom, ki je vodil na glavni vrh.

Prvi dan sva si lahko prvič pobližje ogledala linijo plezanja in z ledenika je izgledala izredno privlačna, saj je imela ravno prav snega, skoraj nič objektivnih nevarnosti, dobro mesto za bivak in težave skoncentrirane v spodnjem delu stene. Naslednji dan sva že po približno 200 m plezanja ugotovila, da ni vse tako rožnato, saj so nama težave povzročale velike snežne gobe, ki jih ni bilo mogoče enostavno obiti, mestom nepredelan navpičen in previsen sneg ter posledično slabo varovanje. Seveda so bili tudi odseki zbitega snega in dobrega ledu, vendar pa krajši kot bi si želela.

Po 12ih raztežajih sva prišla na greben, ki je bil ena sama velika snežna goba in ni predstavljal lahkega prehoda, kot sva pričakovala na začetku. Tako je bilo napredovanje po grebenu nemogoče in sva se odločila, da bo najlažje napraviti kratek prečni spust po vrvi in iskati prehode nižje. To sva ponovila v nadaljevanju še dvakrat. V zadnjih sojih svetlobe sva si poskušala vtisniti v spomin teren pred sabo, vendar pa se vse ponoči precej razlikuje od tega kar vidiš podnevi (in od daleč). Tako sem začel plezati zadnji raztežaj v tem dnevu in po koncu raztežaja priplezam do vrha grebena, kjer pričakujem izravnavo za bivak, vendar pa se pred mano stena le spusti še strmo na drugo stran. Kar nekaj časa porabim, da približno ugotovim kje sva, nakar posvetim s čelko dol in vidim, da sva splezala en raztežaj previsoko. Tako opraviva hiter spust in ob 23.00 začneva postavljati šotor.

Naslednji dan sva se odločila, da začneva bolj pozno, saj bo tako topleje. Pozen štart naju je na koncu tepel, saj je svetilo sonce natanko eno uro, potem pa ga je megla skupaj z vetrom popolnoma pregnala. Samo plezanje je bilo drugi dan tehnično lažje, vendar pa so naju presenetili odseki z velikimi seraki in slabim snegom. Ko sva že mislila, da sva pri koncu s plezanjem in je do konca le še lažje snežišče pa me zaposli zadnjih 60 metrov verjetno za več kot eno uro. Po približno 30 metrih dobrega ledu in skalnih skokov se je nad mano prikazala 20 metrska skoraj navpična snežna goba, ki je tvorila vzhodni vrh Hualcana. Brez kakršnegakoli zanesljivega varovanja in pametne opore za cepine ali noge, je bilo treba še premagati teh zadnjih nekaj peklenskih metrov v spremljavi vetra in megle. Kmalu za mano je prišel na vrh še Matija in praktično takoj sva se začela spuščati, saj se je vreme na tej točki precej poslabšalo, pred sabo pa sva imela še orientacijsko zahteven sestop, ki ga je dodatno otežila najina izmučenost. Ponoči sva prišla do jezera Cocha, kjer sva postavila še zadnji bivak in praktično takoj zaspala.

Četrti dan sva še sestopila do ceste in poiskala prevoz nazaj do Huaraza. Smer sva poimenovala Virtual Insanity. V istem časovnem oknu so Matevž, Blaž in Aritza prav tako splezali prvenstveno smer Knights and Days.

Zadovoljni z izkupičkom smo v Huarazu proslavili kot se spodobi in se počasi fizično in psihično pripravljali na naslednji vzpon. Vendar pa so nam praktično vsem proti koncu zagodle zdravstvene težave, tako smo morali izpustiti zadnjo turo in bili prisiljeni počivati. Skratka super mesec, kjer se nam je poklopilo skoraj vse, sploh pa najpomembnejša stvar: da smo se odlično ujeli in res imeli fajn 😊.

peru blog

Matevž na dostopu, v ozadju stena Hualcana

peru blog

Plezanje do grebena

peru blog

Vijuganje med snežnimi gobami, foto: Matija Volontar

peru blog

 peru blog

peru blog

V oblaku

peru blog

Srečna na vrhu!

 peru blog

Na sestopu

peru blog

Vris obeh smeri 

Nova smer:

  • Virtual Instanity
  • 70-90st, M5,
  • 1500m,
  • Hualcan (6122 m),
  • 16.7.-17.7.2021,
  • plezala Matija Volontar in Bor Levičnik

Uporabljena oprema:

 



Starejša objava


Napiši komentar

Komentarje pregledamo, preden so objavljeni.