Nepal 2022
Ideja za nepalsko Himalajo se je porodila lansko zimo, ko sem šel smučat z Matijo Volontarjem na hribčke nad Kranjsko Goro. Povedal mi je, da jeseni načrtujeta odpravo z Žigo Oražmom. Ideja me je hitro pritegnila in tako sem izrazil željo, da bi šel z njima. O mojem predlogu sta se oba strinjala in tako smo po nekaj birokracije imeli pod odpravo podpisane tri člane.
Ekipa
Prihod v Kathmandu smo začuda prestali brez težav. Viso smo dobili takoj, pri pultu kjer se ponavadi zatakne, ko pregledujejo viso, pa tudi ni bilo težav. Vsa prtljaga nas je že čakala ob traku. Prvotni plan je bil, da pot nadaljujemo z notranjim letom Kathmandu - Lukla, vendar Nepalci ravno v tem času praznujejo osem dnevni praznik. To pomeni, da je Kathmandujsko letališče preplavljeno z notranjimi leti. Tako turistične lete, kot npr. v Luklo, prestavijo na letališče Remechap - 5 ur vožnje iz Kathmanduja. Vremenska napoved na dan našega leta ni bila dobra. Še več - napoved za naslednjih nekaj dni je bila zelo slaba, kar pomeni, da letov v Luklo predvidoma ne bo. Po nekaj urah čakanja na letališču smo imeli dve možnosti: ali se na pot proti Lukli podati z avtom in tako podaljšamo pot od baze za vsaj 2 dni ali počakamo na ugodne vremenske razmere za let, ki ne vemo kdaj bo omogočen. Še isto popoldne smo se hitro odločili za pot z avtom. Razmišljali smo, da bomo na ta način sigurno imelo vso prtljago s seboj, poleg tega pa nam ni potrebno čakati na vremensko okno, ki ga mogoče sploh ne bo. V treh dneh, kolikor je trajalo slabo vreme, naj bi bilo izvedenih 80 letov v Luklo. Dejansko pa je bilo samo sedem. To nam je bila potrditev, da smo se glede načina napredovanja, odločili pravilno. Pot do konca ceste proti Lukli, pa tudi ni potekala brez zapletov. Prvi dan smo se vozili približno 7 ur, vendar smo bili zaradi megle počasnejši in smo se morali ustaviti približno dve uri pred zastavljeno končno točko tistega dne.
Na cesti
Drugi dan smo dobro napredovali, vendar smo se bili primorani ustaviti zaradi plazu, ki je odnesel del ceste. Po uri čakanja smo se odpeljali naprej do točke, kjer se je cesta prelevila v zelo slab kolovoz. Presedli smo se v avto s pogonom na vsa kolesa in nadaljevali pot. Cesta od tod naprej je bila izredno slaba. Večkrat smo zadrževali dih, ko je voznik s telefonom v roki vozil nad prepadi. Plan je bil doseči vasico Bupsi, ki predstavlja konec prevozne ceste. Trenutno cesto gradijo naprej, tako da bo cesta v nekaj letih speljana do Lukle. Zaradi naliva je bila cesta preveč naluknjana in smo se morali ustaviti dve uri hoda prej.
Pot v bazo
Naslednji dan smo končno začeli s hojo proti baznemu taboru. Po 9 urah hoje in 1800 višinskih metrov (vso pot do sem, bi izpustili, če bi leteli v Luklo) smo dosegli vas Surkey, ki je naravnost pod Luklo. Naslednji dan smo v nalivu nadaljevali do vasi Monjo, tretji dan hoje, pa smo bili že v dobro znanem Namche Bazarju. Od tod smo imeli dva lažja dneva. Najprej do vasi Thame in nato končno do naše baze, vasi Thyangbo na višini 4250 m. Ves ta čas je več ali manj deževalo in spremljala nas je megla.
Nosači
Živahno življenje v gorah
Po prihodu v bazo smo morali počakati še dva dni, nato pa se je končno po 12ih dnevih prikazalo sonce. Za prvo aklimatizacijo smo si izbrali zelo lahek treking do konca doline, kjer smo postavili šotor in prebili noč polno glavobolov na 5400m. Nato smo naslednji dan se odpravili ponovno nazaj v bazo in sledil je počitek.
Aklimatizacija
Čez nekaj dni smo se odpravili proti šesttisočaku tik nad bazo za katerega so nam lokalci trdili, da še nima pristopa na vrh (kar se je kasneje žal izkazalo za napačno). Sledili smo vzhodnemu grebenu proti vrhu in v dveh dnevih že bili nazaj v udobju baze.
Strm prehod na vzhodni greben
Žiga na grebenu
Sledil je čas, ko smo se počutili dovolj dobro aklimatizirani za poskus na naš glavni cilj. Med prvo aklimatizacijo pa smo vsi opazili zelo privlačno 1000 metrsko zahodno steno šesttisočaka Pomlace, ki še ni bila preplezana. Vsi smo se začeli kmalu spogledovati z idejo, da bi zamenjali naš prvotni cilj za zahodno steno, saj sta bila dodatna negotovost in prvenstvenost zelo privlačna motiva. Naše pomisleke smo tudi skomunicirali in vsi smo se složno odločili, da bomo poskusili v nepreplezani zahodni steni.
Razlog, zakaj se še nobeden ni dotaknil te stene verjetno leži v na videz nemogočem pristopu na plato pod steno. Kakšne 4 ure smo iskali prehode med seraki in na koncu smo se odločili za skalno stopnjo, ki je omogočila najvarnejši in najenostavnejši prehod, čeprav je od daleč izgledalo nemogoče.
Skalna stopnja
Ko smo končno dosegli plato, smo si vsi oddahnili, skuhali večerjo in se pripravili na mrzlo noč v šotoru. Linijo smo si izbrali bolj v desnem delu stene in smo upali, da si bomo lahko še pobližje pogledali izbrano smer, vendar pa nas je popoldne zajela megla in še celo zapadlo je par centimetrov snega.
Naslednji dan smo pričeli s svitom in že takoj smo občutili peklenski mraz, ki je rezal do kosti. Pričetek smeri je bil bolj strm, kot smo pričakovali, ampak razmere so bile dobre, kar nam je omogočilo hitro nadaljevanje.
Začetek smeri
Sledila je menjava v vodstvu in kmalu smo prišli na greben, ki nas je za 300 metrov še ločil od vrha.
Na grebenu
Po dobrih osmih urah smo zadovoljni in olajšani stali na vrhu. Pričakovali smo, da bomo potrebovali 3 dni, ampak sta dobre razmere in uigranost naveze poskrbela za hitro napredovanje in tako smo še isti dan sestopili po vzhodnem grebenu do vznožja gore, nato pa prižgali lučke in sredi noči prišli spet nazaj v lodge.
Veseli na vrhu!
Sestop
Tako se je naša odprava počasi bližala koncu in ostalo nam je le še nekaj dni v baznem taboru, nato pa je sledilo ponovno potovanje najprej v civilizacijo, nato pa še v domovino. Z Žigo in Matijem smo se super ujeli in tako prihajamo domov srečni in zadovoljni nad našo avanturo. Lepe stvari bomo še dolgo pomnili, spomin na trpljenje in mraz pa vedno bolj usiha, tako da me bo Himalaja še videla!
Na poti nazaj v civilizacijo.
Avtor vseh slik in teksta je Bor Levičnik.