Dvodnevna tura Bele vode

Dvodnevna tura Bele vode

Po nekaj premora (dopusti, slabo vreme...), je bila želja po plezanju že tako velika, da sva se Matjažem zmenila za dvodnevno turo, kjer se bo lahko plezalo soboto in nedeljo. Odločila sva se za obisk bivaka Gorizia. V soboto zjutraj sva se s polnimi in težkimi nahrbtniki počasi odpravila proti bivaku. Ker smo sredi poletja in je najbližja voda šele dobro uro stran od bivaka, se je bilo potrebno kar založiti. Na srečo je na sredi poti, pri koči Brunner voda, kjer si lahko napolniš plastenke in imaš vsaj do polovice poti malo lažji nahrbtnik. Ampak, ker pač vedno nekaj more biti, sva eno plastenko pozabila doma. Tako sva imela le dva litra in pol vode za dva dni. Dobro sva rekla, če bo zares nuja, se bo eden pač "sprehodil" nazaj do koče, natankal vodo in prišel nazaj.

Po hoji pod vročim soncem sva na koncu le prispela do bivaka kjer sva se spočila v senci in si nabrala nekaj novih moči. Ker sva imela pred seboj še cel dan, se nama ni prav nikamor mudilo. Sobotni plan je bilo plezanje smeri Severni raz Visoke bele špice. Smer je bila v senci a je bilo še vedno toplo. Kar hitro sva bila na vrhu, par minut sva sestopala dokler nisva prišla do abzajla. Dvakrat se spustiš, in že si na sedlu, iz katerega je potem samo še skok nazaj do bivaka. Ura je bila štiri popoldne. Kar hitro sva ugotovila, da bosta oba bivaka polna. Že prej je bil en bivak skoraj čisto zaseden, nato pa je prišlo še nekaj pohodnikov in vse postelje ali pa še kakšna več, so bile zasedene. 

Do sončnega zahoda smo med seboj spregovorili tudi nekaj besed, po večini pa smo sedeli vsak na svoji skali, spremljali kako kozorogi skačejo okoli nas, si ogledovali okoliške vrhove ali pa načrtovali smeri za naslednji dan. Najbolj primerna smer se nama je zdela Piemontese-Ive, ki pa je bila na južni strani stene. Za nedeljo sva si prišparala še en liter pijače. Plan je bil torej vstati zgodaj, nekaj pojesti, spakirati nahrbtnike, hoja 5 min do vstopa smeri (kjer bi pustila tudi nahrbtnike), hitro splezati in se še pred grozno vročino odpraviti nazaj v dolino oziroma proti koči Brunner do vode. Vedno bolj se je sobota bližala koncu, vedno bolj sva podaljševala čas bujenja. Res se nama ni dalo kaj zgodaj vstati. Nazadnje sva budilko naštimala na 7:30. 

Jutro nedelje je bilo kar toplo. Že pri zajtrku ni bilo potrebe po flisu, kaj šele, da bi ga rabila v steni. Začetek plezanja torej ni bil prav zgoden kot sva planirala, v smer sva vstopila šele ob devetih. Na srečo je bila smer taka, da si vsake toliko priplezal do kakšnega previsa kjer je bila senca, in sigurno kakšnih 10 stopinj manj, da si se lahko malo ohladil. Sonce je kar pripekalo. Smer je potekala lepo, nekje na sredi smeri pa je bil odlom, za kar nama je povedala en dan prej že punca iz sosednjega bivaka. Oni so odlom preplezali po levi strani, za kar se je prav tako odločil Matjaž. Meni se je desna stran zdela sicer lepša in lažja, odločila sem se za to varianto, ki se je izkazala za dobro odločitev. Dva giba in bila sem čez. Imela sva še par cugov do vrha, pijače pa vedno manj. Sonce je bilo vedno močnejše, odločila sva se na vsakem štantu naresti požirek in plezanje naprej. Hitro sva bila na vrhu, popila še tistih par požirkov in že sva začela sestopati. Malo levo, malo desno, par metrov nazaj gor in prispela sva nazaj do nahrbtnikov. Po hitrem postopku sva pospravila opremo in se odpravila nazaj v dolino. Dolga je ta po soncu...med borovci pa še posebej, pa tudi če navzdol. Matjaž je pobegnil naprej, se dobiva pri prvi vodi pravi. 

Končno slišim vodo, nahrbtnik sem tako hitro dala iz sebe da se je skotalil v vodo, jaz pa hitro glavo potunkam v najbližji tolmun. Ampak tukaj je bilo še vedno sonce. Nahrbtnik dam nazaj na rame, pustim Matjaža pri tolmunu, kjer se je kar malo že nacejal, jaz pa skočim naprej do koče Brunner kjer je klopca, senca in pipa z mrzlo vodo. Pod pipo sem dala najprej glavo, nato pa sem se nacejat začela še jaz. Po kakšnih dvajsetih minutah se usedem oziroma že na pol zleknem na hladno klopco pri koči, ko pride Matjaž, se smeji in pravi: "a je mal vroče, a?".