S Piko se podava v hribe nad Pokljuko. Ni nek presežek v domišljiji priprave ture, a vseeno sva jo rajžala mal' po svoje. Za Pikino prvo turo, tako s primesmi plezarije, sploh ni bila slaba izbira.
Lepo sva izbrala tajming, saj sva bila na vseh treh vrhovih povsem sama, razen na Viševniku, kjer sta naju prehitela dva hribovca. Ko sva opazovala vrhove za in pred nama sva se čudila kako nama je to uspelo. Od vseh treh je bil najlepši MDV, kjer sva rahlo poplezavala. Razgledi so bili odlični. Tudi počutje, vendar samo do pod vrha VDV. Na sestopu po grbenu si je Pika zvila gleženj.
Ko je opravila s slabostjo, jaz pa z zavijanjem njenega gležnja v povoj, sva se počasi, ampak res počasi odpravila proti stezi na Studorski preval. ''Boš lahko nadaljevala ali pokličem koga, da naju pride iskat'' jo vprašam. Odgovor je bil odločen NE. Močna volja, da počasi nadaljujeva v dolino je premagala misel na ... Mogoče se ne mara voziti s helikopterjem!? Po kakšnih dveh urah se vseeno prebijeva do ceste, kjer še nadaljnih tri kilometre več ali manj pretečem do avtomobila s katerim jo potem poberem.
Ob misli, da sva bohinjcem pustila prost popoldan preživet z družino ali pa kar tako, se odpeljeva naprej na Jesenice na urgenco. Tukaj pa se zaveva kaj pomeni zdravje in njim povezani privilegij. Po več kot tri urnem čakanju, da sva sploh prišla na vrsto, skupaj ugotoviva, da je lepše ne imeti zvitega gležnja, he he...