Napovedane so popoldanske nevihte, zato se preventivno dobiva že ob zgodnji četrti uri zjutraj. Pred leti sem se že potikal v teh koncih, vendar sva danes nameravala dostopit pod smer preko Šraj peska. Ko s čelko posvetiva v usmerjevalno tablo, ki kaže levo za slap Orglice in desno za Presedlaj, mi je vse jasno. Aleš se usmeri v levo, jaz pa suvereno zapovem odhod v desno. Bom pa ja vedel, če sem tukaj že hodil! Tako prepričljivo, da opisa sploh ne potrebujem. Zarineva v klanec in hodiva. In hodiva, hodiva in hodiva… Prav ko se mi v nahrbtniku vklopi alarm, se mi začne svitat, da sva mogoče na napačni poti. Človek je takšne sorte, da pusti veliko prostora upanju in tako nadaljujeva tudi midva, češ saj zgoraj bo sigurno kakšen odcep, ki naju bo pripeljal na pravo pot. Pri tabli na Presedljaju pa dokončno veva, da sva zafu… Krivdo prevzamem nase. Zdaj bom pač moral improvizirat. Vremenska napoved ne govori nama v prid.
Tako sva šla ”okol rit u varžet”. Že na dostopu nama hkrati zmanjka energije, zato se okrepčava. Nadaljevanje je bolj znosno, pa tudi klanci so popustili. Nekako narediva plan, da pridobiva na Korošici skice bližnjih smeri in poskušava splezati kaj bližnjega in krajšega. Potem pa presenečenje. Na Korošici nimajo plezalnih vodničkov!! Kako je to mogoče, se vprašam. Takšno malenkost bi pa ja lahko imeli. V koči kamor se vsako leto hodi plezat. V duhu ”Turizem je naša vrlina” ali nekaj podobnega hitro zapustiva prizorišče in odideva naprej proti Petkovim njivam. Med hojo mi kar ne gre iz glave niti pogled na jutranjo jedilnico, kjer je bilo kar veliko planincev pri zajtrku. Pogled na ta prizor me je bolj spominjal na pogreb. Grobna tišina, tako, da sva še z Alešem znižala jakost pogovora. Nobenega življenja.
A pustimo to. Najino pot sva hotela kar najhitreje prehodit. Čas ne dela v najino korist. V smer sva vstopila okoli devete ure.S kakšnima dvema urama zamude. Saj bo šlo. Še vedno se lahko spustiva nazaj pod smer, si praviva.
Če na kratko opišem smer; ena najlepših petic pri nas. Odlična skala, odlični prehodi. Nič drugega. Smer, ki je vredna ponovnega obiska.
Po štirih urah plezanja prideva na vrh Veže. Sestopila sva po poti med Vršiči in Dedcem. Delno dehidrirana po kakšni uri sestopa prideva nazaj pod smer. Takrat pa se že zaslišijo prvi gromi iz doline. Zamahnem z roko in si mislim, pa kaj potem. Midva sva na varnem!
Tako nama je uspel svojevrsten podvig. Ni prav veliko navez, če sploh katera, ki je dostopala pod GG preko Presedljaja in Korošice ter nato smer še splezala.