Odgovornost. Mar še poznamo kaj to pomeni? Biti odogovoren. Imeti odnos? Odnos do narave, do so-človeka, do sebe. Mar še poznamo vrline kot so skromnost, poštenost, tovariška pomoč? Etika?
In kakšna je planinska in gorniška etika?
Najprej je to odgovornost do narave. Narava je čista in pustimo jo takšno tudi našim otrokom in njihovim potomcem. Mi smo le prišlek ter kratka in majhna sled v dolgi življenjski dobi naše matere zemlje. Pustimo slabe navade iz doline v dolini, v gorah pa raje odnesimo kakšno smet nazaj v dolino, kot pa da je zaradi nas še ena smet več. Ne ustvarjajmo bližnjic, saj bližnjice uničujejo podrast in povzročajo erozijo. Mar je naš ego res toliko več, kot to, da čez čas ne bo ne bližnjice ne normalne poti?
Ali še znamo pozdraviti in vemo, kaj je primerno obnašanje v gorah? Kričanje zagotovo ne sodi med ta opravila, saj morda s tem motimo ostale. Danes je težko najti čisti prvinski mir, saj je dejstvo, da je obiskovalcev gora več; preveč. Še znamo pozdraviti mimoidočega, ki nas bo obšel. Damo prostor tistemu, ki se spušča.
Znamo pomagati naključnemu mimoidočemu, ki smo ga srečali, ker potrebuje pomoč ali mu bomo najprej naredili pridigo in morda šele potem pomagali? Ali se bomo celo samo obrnili stran in mirno šli mimo njega, saj je naš cilj danes pomembnejši kot stiska te osebe.
Iskreno želim, da si boste kdaj vzeli čas in prebrali knjigo etika v gorah. Sicer je knjiga starejšega letnika, pa vendar je kar nekaj lepih in koristnih napotkov. In ne pozabite, najlepše je biti človeku človek.