Po Sloveniji, še posebej po različnih alpinističnih odsekih, je zelo veliko takšnih in drugačnih predavanj. Pa ne samo po odsekih, vsako leto je kakšno predavanje tudi v Cankarjevem domu. Pred dvema letoma je bil v CD celo festival gorniških filmov.
Vse kar sem do zdaj uspel videti na temo "hribovstva" mi je bilo zelo všeč. Še posebej kraji in ljudje na drugem koncu sveta; skrite doline, nepregledna belina ledenikov, prvinski domačini na visokih planotah, boj z naravo...
Tako je nekega dne (se sploh ne spomnim kdaj) padla ideja, da bi tudi v našem domačem kraju (Reteče na Gorenjskem) organizirali nekaj takšnega. Mojca je bila takoj za, kot tudi vsi štirje predavatelji - Damjan, Drago, Gašper in Andrej. Sploh jih ni bilo treba kakorkoli prepričevat! Enostavno so pritdili in bili takoj pripravljeni pokazat del svojega življenja in pomen gorništva in alpinizma v njihovem življenju.
Najprej je bilo potrebno urediti s Tomažem formalnosti glede organizacije. Tudi to je bilo takoj urejeno, saj je bil Tomaž precej naklonjen tej naši ideji. Dva dni pred prvim predavanjem sva z Juretom naredila test tehnike. Ugotoviva, da je vse v redu. Dan pred predavanji pa sva s Tomažem postavila še stole in to je bilo to.
Prvo predavanje je bilo v četrtek. In sicer z naslovom Razgled iz Kilimandžara. Odlično izvedeno predavanje in prikaz fotografij iz Afrike, kjer je Damjan osvojil Mont Kenyo in Kilimandžaro. Predavanju je dalo svoj pečat prikaz ne samo vzponov na vrhove, pač pa tudi življenje domačinov in vsega kar je z njimi povezano. Še posebej je oplemenitila predavanje njegova filozofija do hribovstva in preplet le - tega
z njegovim življenjem.
Po prvem predavanju je sledil krajši odmor z okrepčilom (sok in piškoti), nato pa je s predavanjem nadaljeval Drago. S svojimi posnetki in pripovedovanjem nam je približal svet okoli osemtisočaka Broad peak, pobočja na in okoli njega ter ledenikov pod njim. Odličen prikaz odprave, ki se je začel že na letališču Brnik in kasneje v Münchnu. Tu še zadnji vrčki piva in že nam je predstavil domačine iz Islamabada. Tu pa nekaj mestnega vrveža, takoj za tem pa že pot po ledeniku Baltoro, kjer so morali prepešačit celih 120 km(!!). Bazni tabor, poskusi na goro, bivakiranje, veter, sneženje, soalpinisti na gori iz drugih odprav, prezasedenost višinskih taborov, opasti, neskončno dolgi grebeni, sestopi, razočaranje... Vse to je
Drago delil tudi z nami. Tako kot vedno za dežjem posije sonce, se na koncu nasmehne tudi sreča. Takrat se bodo odvijale pa nove zgodbe z novimi vzponi in vrhovi. Ne samo na področju gorništva in alpinizma.
Drugi sklop predavanj se je vršil naslednji dan, v petek. Tokrat smo začeli prav tako najprej z enim bolj gorniškim predavanjem. Gašper nam je s sebi značilno iskrivostjo in sproščenostjo prikazal še neverjetno samotne kraje na Velebitu, v Črni gori in Makedoniji. Težko si predstavljamo, da je v krajih, ki so nam relativno blizu in poceni, še mogoče postaviti šotor na povsem neobljudenih mestih. Na mestih kjer ni bojazni, da bi te kdorkoli zmotil pri čemerkoli. Najprej Velebit in "Tour de Zoki". Nato Črna gora s prepadnimi
kanjoni in samotnimi vršaci. Na koncu pa še Makedonija, začinjena s športnim plezanjem in z jezerci posejanimi vrhovi, ki pravtako segajo čez 2000mnv. Po predavanjih mi je prišlo na uho, da so bili poslušalci zelo navdušeni, tako nad predavanjem kot tudi nad kraji iz predavanja. Vsi bi se najraje kar preslikali na odmaknjene in samotne kraje.
Četrto in tudi zadnje predavaje v sklopu tega "mini festivala" (kot mi je nekdo omenil pred predavanji) je imel Andrej. Od Planice do Kirgizistana je bil naslov predavanja. Zame osebno predavanje, kakršnih je tudi v Cankarjevem domu (če je to merilo najvišje kvalitete) izredno malo. Najprej nam je predstavil svoje podvige na domačih tleh. Slika nas je ponesla skozi Tamar na Šite, Travnik, Jalovec, Ponce ter v dolino Dunje. Nato pa preskok v Kirgizijo na Pik Nansen.
Divjina da te kap! Transport na hrbtih konjev, vzpon mimo strah zbujajočih serakov, gaženje po globokem snegu, bivakiranje...
Drugi del alpinističnih vzponov po Nebeškem gorovju sta Andrej in Luca opravila na pobočjih Han Tengrija in Pika Pobedy. Andrej je začel pripoved o vzponu na Han Tengri z velikim spoštovanjem do gore. Pove, da ko sta začela z vzponom na goro sredi noči, sta se rešila vseh odvečnih misli in v vzponu na goro samo še uživala. Po predavanju je omenil, da je ob sami predstavitvi vzpona na goro pogrešal le eno "hard" muziko, ki bi dodala še tisto piko na i. Mogoče je spet tehnika zatajila?!
Ob Andrejevi predstavitvi smo uspeli zasledit njegovo nekompromisno predanost alpinizmu. To je bilo zaznati celo neposredno, saj je omenil, da mu je pravzaprav vseeno za to, kaj si drugi mislijo o njegovih dejanjih v hribih. Nekdo, ki pozna malo bolj razmere v alpinizmu bi si lahko, po tem kar smo videli na predavanju, zastavil naslednje vprašanje. Kaj vse bi se dalo narediti, če bi imel človek več časa in denarja. Časa za sistematičen trening, denarja pa jasno za odprave. Ko človek nima ne časa in ne denarja na pretek, le-to izkoristi več kot 100%. Kar pa spet ni tako slabo.
Po nekaj dneh, ko so bila predavanja že za nami, sem se nehote obrnil nazaj za predavanji in ugotovil, da je bilo vse skupaj (kljub nekoliko manjšem obisku prvega dne) pravzaprav zelo vredu. Namen je bil povsem dosežen. To pa je bil prikazati ljudem (no, prvotno so bila predavanja namenjena Retečanom in bližnji okolici) dele sveta, še posebej gorskega, ki ga ne vidijo vsak dan ali pa ga sploh nikoli ne bodo.
Na tem mestu bi se rad prav posebej zahvali vsem štirjem predavateljem Damjanu Slabetu, Dragotu Frelihu, Gašperju Podobniku in Andreju Magajnetu za odlično prezentacijo, Marjeti Žagar za dokumentacijo dogodka in Mojci za potrpljenje.
Nasnidenje naslednje leto! Zdaj pa na eno pivo.