dobro leto potem...

1. del

Sploh ne morem verjet, da je minilo že več kot eno leto, odkar smo bili na odpravi v Peruju. Še en dokaz več, da je treba življenje živet. Živet! Vsak dan posebej.

Prepričan sem, da je tale reportaža drugačna, kot pa reportaža, če bi jo napisal takoj po vrnitvi. Ta je bolj umirjena:-). Brez detajlov, ki bi bili takrat povsem na mestu. Danes nič več. Pa da ne bom preveč tvezil tjavendan, naj povem, da sem se jaz pravzaprav pridružil Škofjeloški odpravi (ali karkoli je to že bilo), ki se je zgodila poleti lanskega leta. Tako kot Klemen. On kot član AO Cerkno, jaz kot Matičar. Pridružil sem se pravzaprav zaradi poznanstva s Cenetom. Cene je imel že takoj določen cilj, jaz pač ne. Zato sem si rekel: ''Go with the flow.'' Odprava - to je bilo zame povsem nekaj novega. Peru? Kje the f... to sploh je? Ko sem prišel domov sem najprej vzel v roke vrtljiv globus (saj veste - tisti, ki spada na pisalno mizo in je običajno v njem bodisi kakšna lučka ali pa kakšen viski:)), ga zavrtel in videl, da je Peru kar daleč. Nič hudega, še toliko bolje. Ko pa sem videl, da gre za tretji svet, pa je bilo sploh super. V tem času se je marsikaj zgodilo, zato sem se že vnaprej veselil odhoda in nekaj pavze.

Priprave za Peru so potekale precej individualno. Za moje pojme preveč. Sploh, ker sem bil v športu navajen vedno z nekom skupaj nekaj počet. Pa tudi zato, ker imam določene stvari v življenju rad pod kontrolo in v določenih organizacijskih okvirih. Doma (v SLO) smo se dobili na sestanku le enkrat, pa še takrat se nismo kaj posebej pametnega zmenili. V Peru je šla naša ''odprava'' kot razbita vojska. Klemen na isti dan kot midva s Cenetom, vendar iz Benetk. Midva sva potovala iz Zagreba. Ostali trije iz Brnika (če se prav spomnim) kakšen teden kasneje. Nekako sem se počutil pomirjenega ob tem, da sva imela s Cenetom svoje plane že določene.

Najin polet je bil nekaj posebnega. Kot rečeno sva letela iz Zagreba. Prva postaja je bil Munchen. Od tod smo se preko luže peljali proti Sao Paulu v Braziliji. Tu je bila tako gosta megla, da so nas umerili naprej na letališče v Riu de Janeiru. Pristanemo in štiri ure sedimo v sedežih letala na letališču. Od tu smo seveda leteli nazaj v Sao Paulo, kamor smo prileteli z, jasno, več urno zamudo. Dovolj, da so nam vsi plani odleteli k vragu. Na letališču pravi kaos. Vse leta zdaj v levo, zdaj v desno, eni gor, drugi dol. Prepustiva se toku dogodkov in skupaj s čredo pristaneva v čakalnici ''karbopabo''. Ko je preteklo nekaj časa, ugotoviva, da se bova morala malo pozanimat kako naprej. Očitno sva bila stevardesam, s postajami velikim kot naši prvi Benefon mobilni telefoni, simpatična in sva od cirka 50 potnikov dobila skupaj s še parimi ''sosrečniki'' takojšni let naprej. Pa sva mislila, da sva zadela terno, ko ugotoviva, da bova letela najprej v Panamo in od tam šele naprej v Limo, ki je bila najin tako željen cilj. Nisem ravno prepričan, če sva s tem poletom kaj pridobila. Na koncu se vseeno pot srečno konča na letališču v Limi, kjer naju vsega hudega (že pogled na kričeče taksiste in ostale lovce na dolarje je bil dovolj zgovoren) rešita Klemen in Nestor. Domačin, ki nam je priskrbel varno zatočišče za čas, ki smo ga prebili v Limi.

Po enem dnevu, ki smo ga prebili v kaotični in divji (še dobro, da smo imeli Nestorja) Limi, smo se z avtobusom odpeljali proti Huarazu. Posebnost te vožje je, da se iz nič metrov nadmorske višine povzpeš na čez tritisoč metrov. Spomnim se, da me je na avtobusu zeblo ko mačka. Pa tako sem se nadejal, da bom končno lahko vsaj na avtobusu malo zaspal, če že na avionu nisem praktično nič. Tudi v Huaraz prispemo srečno. V hotel Ezama. K Emiliju. Res faca, tale Emilijo. Če bo šel kdo kdaj v Huaraz, priporočam Emilija. Boste že videli zakaj.

Ker smo bili že na kar lepi višini, je bilo vse tudi temu primerno podrejeno. Hoja bolj v izi, lovljenje sape na vsakem koraku, ponovno slabo spanje... Vsaj kar se mene tiče. Moram povedat, da sem imal jaz res kar precej težav z navajanjem na višino. Drugi precej manj. Razen Radota (AO Kranj), ki ga je tudi zvijalo:-). Tako je prec lažje, ko veš da nisi sam v dreku :-). Najprej, že naslednji dan, smo odšli na prvo aklimatizacijsko turo na jezero Churup. Krasna točka za izlet. Ampak ne zame, pač pa za skupino šolarčkov, ki so imeli ta dan očitno nek športni dan. Oni v kavbojkah in z radiokasetofonom na ramenih prešerno poskakujejo po poti, medtem, ko sem jaz previdno razporejal moči in lovil sapo ter stopal tako natančno, da so bili vsi ovinki optimalno izkoriščeni. A vseeno smo vsi trije prišli do jezera. Klemenho je imel s seboj celo speedglider-ja, s katerim je poletel nazaj v dolino oz. na bližnjo pot. Prvi hribovski dan se je zame zaključil obupno slabo, saj sem se komaj opotekel nazaj do hotela. V glavi mi je razbijal cel orkester. Ko bi bila vmes vsaj kakšna violina, pa so bili sami bobni. Vendar pa mi je že polurni počitek pomagal, da sem spet lahko normalno bival v hotelu.

Da si ne bo kdo predstavljal, da smo bivali v kakšnem Holiday inn-u, ker je bil hotel daleč od tega. A hkrati povsem dovolj, da smo se vsi počutili domače. Še posebej gre to na račun res prijaznega in iznajdljivega lastnika hotela - Emilija. Pri njem je bivalo že veliko hribovcev in trekingašev iz Slovenije. Zato pozna tudi že kakšno slovensko besedo. Mi pa smo se z njegovo pomočjo naučili tudi kakšne španske. Po nekaj dneh je bila komunikacija pri zajtrku že zelo dobro utečena, vendar to zato, ker je bil zajtrk vsak dan enak in enaki so bili izrazi za hrano in pijačo - huevo, marmelada, pan, mate de coca... Tudi pri tuširanju smo se navadili postavljati svoje življenje na kocko. Če si želel priti do tople vode, si moral prestaviti zatič, ki je bil povezan z električnimi kabli in montiran nekaj centimertov od vode:-). Pa se človek vsega navadi.

Za naslednjo aklimatizacijo se odločimo, da bomo odšli v dolino Ishinke. Emilijo nam uredi taksi prevoz in taksi drajverja, ki je bil šele začetnik, saj sploh ni vedel kako priti do cilja. Na koncu se znajdemo na drugi strani doline, kamor je po sili razmer moral priti naš dunky drajver in drajverica. Naložijo uboge osle, še prej se pogajamo koliko teže bo posamezni osel vozil nato pa še, skupaj z osli, letimo čez travnata pobočja. Narava je bila neverjetno lepa. Kaktusi, žuboreči potoki, živina, ki se je pasla po travnikih. Kmalu so se odprli pogledi na prve vršace prekrite z večnim ledom. Še posebej lepa (ok, to je bilo potem naslednji dan, ker nas je kmalu po prihodu zagrnilo temno nebo in je deževalo) je bila baza. Šotori so bili postavljeni blizu potoka na ravnini tik pod velikim balvanom s previsom, tako, da smo imeli tudi ob deževnem času skupni prostor na prostem. Že naslednji dan po prihodu smo se odločili, da se podamo na Urus. Strm vzpon vse do vrha. Do ledenika je nekako še šlo. Potem pa se je v moji glavi ponovno zbral orkester in nabijal svoj monoton komad. Brez prestanka vse do vrnitve v bazo. Pa še potem ni dal miru. Vzpon na Urus si bom zapomnil po res izmučeni in trmasti hoji, ki je bila brez lepih vtisov. Drugače kot v domačih gorah. Mislim, da sem vrh dosegel izključno zaradi trme. Tik pod sedlom, ki je bil od vrha oddaljen kakšnih 100 višinskih metrov, sem srečal skupino slovenskih planincev, ki jih je v Ande pripeljal gorski vodnik Levec. Eden izmed njih mi je omenil, da je do vrha le še kakšnih 15 ali 20 minut. To je bilo v trenutku, ko sem že štel korake in se vsakič ustavil in počival že pri številki tri. Katastrofa! Od tega srečanja pa do vrha sem hodil zagotovo več kot uro in pol. Še dobro, da se na gori s tem možakarjem nisva več srečala:-). S sedla, je v dolino Klemen ponovno vpregel svojega speedglider-ja. Za pot, ki sva jo midva s Cenetom morala prepešačiti nazaj do baze (cirka 3 ure), je Klemen potreboval le okoli 10 minut. Jasno, da sem mu zavidal, kljub temu, da sem imel pomisleke glede njegovega početja. Vrnitev v bazo je zame pomenila odrešitev muk. Želel sem le počitka. Direktno sem se zvalil v šotor in odspal nekaj kitic. Kasneje sem se spraševal zakaj sem doživljal take muke. Pa je odgovor tičal delno v dehidraciji, večji del pa zagotovo v tem, da je to povsem nekaj normalnega. Moj odgovor je naslednji dan potrdil naključni alpinist iz ZDA, ki sem ga srečal ob regeneracijskem sprehodu proti Ishinki. Dejal je, da običajno rabi človeško telo 10 dni aklimatizacije in da bom po teh 10-ih dneh povsem ''normalno'' deloval na teh višinah. Odgovorim mu, da ga bom držal za besedo. Jaz pa sem se ta dan vseeno poskušal dvigniti kolikor je šlo visoko. V bazo so prišli tudi kolegi iz zgornjesavske doline - Mojstrane in Rateč. Povsem naključno se srečamo in baza je zaživela povsem drugače. Bilo je polno smeha, zaradi česar je bilo tudi počutje boljše. Naša ekipa (Klemen, Cene in jaz) se odloči, da bomo naslednji dan odšli na vrh Ishinke. Cene in Klemen že v drugo, saj jima prejšnji dan ni uspelo priti niti do ledenika, ker sta zavila v napačno smer. Mojstrančani/Ratečani pa se bodo odpravili najprej na Urus. Bivanje v bazi ni bilo nič kaj prijetno. Ker se v teh krajih zvečeri in zelo ohladi že precej zgodaj (ob šestih popoldan po lokalnem času), se v šotor običajno spravimo in zaspimo temu primerno zgodaj. Sam sem se redno zbudil že med polnočjo in pol enih zjutraj! Od takrat dalje pa se mi je vsaka minuta vlekla kot ura dolgo. Kasneje smo ugotovili, da smo pri vzponu na Ishinko naredili taktično napako, ker se na goro nismo podali že sredi noči. Sam vrha nisem osvojil (Klemen in Cene sta bila na vrhu), pač pa sem moral obrniti le kakšnih 50 do 100 višinskih metrov nižje. Razlog je bila prav neznosna vročina na ledeniku in dehidracija. Ker sem bil popolnoma izmučen in brez energije, sem se odločil, da poti ne nadaljujem, pač pa počakam na Klemena in Ceneta, da se bomo skupaj v navezi vrnili do ledeniške morene in nato naprej v bazo. Medtem ko sta Klemen in Cene hodila proti vrhu, sem opazoval okolico in sosednje vršace. Bilo je noro lepo. Vsepovsod so bile same špičke. Ena zraven druge. Strme stene in sami seraki in ''špaltne''. Če bi hotel vse preplezat bi potreboval deset življenj. Premor mi je dobro del, čeprav je sonce še vedno žgalo na moje telo in ga izžemalo. Klemenu in Cenetu čestitam za vrh, sam pa se nevežem na vrv in skupaj se spustimo proti prvim razpokam. Ko pridemo na ledeniško moreno si za ustnice zatlačim kokine liste. Na prigovarjanje Klemena, češ ''ej, stari, daj to probaj, pa ti bo prec boljš. Res pomaga!''. Itak, da ni nič pomagalo. Vse zmečem ven iz ust in se jezim, ker se mi delčki listov ves čas lepijo na nebo in tam okoli. Pot nadaljujem po svoje. Klemen in Cene sta že tudi vsak po svoje daleč spredaj. Pot se neznosno vleče in postaja nemogoče monotona. Vmes sem bil tako zelo utrujem in brez vode, da sem iskal čimbližji kraj za počitek. Sprva ga ne najdem, potem pa se zleknem kar pod bližnji balvan. Zaspim in kar čutim kako zelo mi prija počitek. Naenkrat se zbudim in kar zgrozim se, ker sem bil prepričan, da sem spal predolgo. Dvignem se in se počasi odpravim naprej. Pot se še kar neznosno vleče, vendar tudi ta mine, ko pridem nazaj v bazo. Vprašajo me, če sem dobro in če bom kaj jedel. Odgovorim, da je edina stvar, ki jo potrebujem počitek. Zvalim se v šotor in zaspim. Zbudim se povsem prenovljen. Kot da nikoli sploh ne bi bil utrujen. Res neverjetno, kako se lahko menja razpoloženje.

Naslednji dan je bil predviden za povratek v nazaj v dolino, saj smo zastavljene cilje izpolnili. Aklimatizacija se je počasi iztekala. Še pred odhodom pa smo si morali poiskati prevoz za robo nazaj v dolino. To smo prav hitro uredili v bližnji kolibi, kjer nam je pomagal lokalni vodnik. Fantje iz zgornjesavske doline pa so ostali še naprej v bazi skupaj z Radovljičani (nisem omenil, da so bili tudi radovljiški alpinisti v tem času v bazi). Odločili so se, da bodo naslednjega dne odšli v Tocllaraju. Splezat direktno smer v JZ steni. Namesto tega so imeli, skupaj še s 15-imi Slovenskimi in 10-imi drugimi plezalci, reševalno akcijo dveh ponesrečenih Kolumbijcev. Kaj vse se je dogajalo na gori, prav na dan našega odhoda v dolino, smo izvedeli kasneje v Huarazu.

Se nadaljuje ...

Fotke 1. dela si lahko ogledate => TUKAJ