GORNIK

Cordillera Huayhuash (PERU)

V lepem hotelu, kjer smo nekaj dni pred trekingom živeli, smo se zagnali s prtljago v sobe. A za kratek čas. Višina Huaraza na tritisoč in še nekaj metri in dva metra stopnic je bilo dovolj za pošten počitek in razmišljanje o hitrosti gibanja. Pa smo že tretji dan po prihodu vseeno drveli višinam naproti in osvajali nove in nove metre. Nekateri do pet tisoč, nekateri nekoliko manj. Sledil je dan počitka in priprav. Potem pa odidemo. Že s ceste smo na dalec občudovali zasnežene šesttisočake in že tu me je navdušila misel, da bi bilo zanimivo priti na en tak ledenik. Pastoruri, so rekli, je povsem dostopen, in tudi dovolj visok, da bi lahko pomenil zame prvo srečanje z ledenikom in »ta pravo višino«. Vedno me je namreč zanimalo, kako se človek počuti malo višje od tal. In kasneje je bila res zanimiva izkušnja.

Ko je bilo ceste konec, smo si omislili osle, da so nam nosili večino opreme ter ekipo domačinov s kuharjem. Perujskega vodnika smo pa imeli že s seboj iz Huaraza od Agencije Galaksia. Prvi dan smo hodili bolj po cesti a žal se je tu ena sopotnica poslovila in se vrnila v Huaraz. Prva noč je bila hladna, naslednja mrzla in naslednja še bolj mrzla. Doživljali smo sonce, veter, ledeni dež, navaden dež, sneg in snežni vihar. Seveda, saj smo bili tik pod ledeniki. Glavobol je po enem tednu minil in hoja po nekaj ur dnevno nam je bila v pravo veselje. Za nekatere je bil tempo nekoliko prehiter še posebej zato, ker smo imeli tako in tako na razpolago cel dan.

Ko smo prišli na dnevni cilj, so naši domači spremljevalci že pripravljali večerjo. Hrano je potrebno še posebej omeniti. Bila je izredno okusna, tradicionalna, menda po starih receptih davnih prebivalcev, polna in nasitna. S seboj smo imeli nekaj dni tudi živo hrano-kokoško. Gibali smo se pretežno na višini dobrih štiri tisoč in nekaj sto metrov ter se zvečer vračali spat nekoliko nižje. Pa spanca kljub temu ni bilo. Ali zaradi višine, ali zaradi kokinih listov in čaja ali zaradi mraza-kdo bi vedel.. Hodili smo tudi po »nevernem terenu«, saj smo morali enkrat sprejeti (in plačati) oboroženo spremstvo. Na tem predelu so menda pred dvema letoma ubili dva turista. Menda se nista lepo obnašala do domačinov. No, mi smo se, saj smo vse dnevne zaloge malice, ki je vsebovala pretežno bombone in čokolade ter arašide razdelili otrokom.

Naslednjega dne sta morala Jožica in njen mož pod nujno »v dolino« zaradi pljučnega edema, ki se je pri Jožici razvil že kar do hude stopnje. Odločila sem se, da grem z njima. Predvsem zato, ker so me ponoči zeble že kosti in pokrajina se mi je zdela že povsem enaka. Bila je lepa z ostro travnatimi šopi, mehkimi mahovi in prelepimi jezeri. A zelo enaka. Ta dan sestopa je bil najdaljši in najbolj naporen, saj smo hodili po težkih poteh, na vrh sedla nas je ujela noč, postajalo je mrzlo, Jožica pa zelo bolna. Mož jo je moral z vrvmi privezati na sedlo oziroma na konja, da ni padla dol, tako je bila slaba. Z Jožico sva večino poti jahali a je bilo samo prve tri, štiri ure zabavno, potem pa ne več. Tudi nočni spust v mestece je bil zabaven, saj je bila tema črna, lučke pa tako daleč. Še sreča, da so nas vodile živali.

V mestu smo našli odlična prenočišča in se zjutraj z avtobusom odpeljali po vrtoglavih cestah daleč dol, da so nas lahko s taksijem peljali spet nazaj gor v Huaraz. Taksist je zraven nas vozil še dva slepa potnika, zato smo morali divje pobegniti pred policijskimi kontrolami. Kot v filmu. Za Jožico je naš kuhar poiskal zdravnika, ki je bil res skrben in zavzet za njeno zdravje a žal je morala Jožica do konca našega bivanja v Huarazu preživeti v hotelski postelji. Ponovno smo se srečali s sopotnico, ki nas je zapustila prvi dan trekinga. Torej smo bili štirje že nazaj. Zaradi stavke prevoznikov (stavko izkažejo s tem, da na cesto navozijo skale in kamneje), smo se lahko odpravili le peš na okoliške hribe.

Bilo je zelo zanimivo, saj smo bolj od blizu in v živo lahko pokukali v način življenja tamkajšnjih ljudi. V primerjavi z ljudmi v Nepalu, kjer sem bila pred osmimi leti, se mi tukajšnji ljudje zdijo veliko bolj zaprti, resni in nedostopni. Večkrat sem imela občutek, da smo vsiljivci in odvečni turisti, v Nepalu pa je bilo čutiti dobrodošlico.

Ponavadi je na koncu sladica. Tudi jaz sem jo imela. Ledenik Pastoruri mi ni dal miru. Pa sem bila sprva kar nekoliko razočarana, ker je do vznožja ledenika vodila lepa kamnita ograjena potka. Na koncu te potke in na zacetku ledenika je bila še lepa snežna jama, ki jo objavljajo vse knjige kot posebno naravno znamenitost. Do vrha ledenika je bilo tri ure

Edini pomislek pred odhodom v ta čisto drugačen svet je bila (pre)dolga pot po zraku (Munchen, London, Lima in nazaj Lima Miami, London). A kaj bi to. Treking po menda najlepšem delu Peruja (Cordillera Huayhuash) in že Peru s svojimi veličastnimi gorami pričara povsem drug svet, kjer čas ni več pomemben in za kar je vredno potovati. Iz Lime smo se v Huaraz vozili s sodobnim avtobusom s stevardeso, kosilom, vecejem (ki je bil prva preizkušnja dobrega ravnotežja), televizijo, ki se ni dala utišati in, če verjamete, igrali smo se tombolo z glavnim dobitkom: brezplačna vožnja. Med sedem ur trajajočo vožnjo se avtobus ni niti enkrat ustavil.
	V lepem hotelu, kjer smo nekaj dni pred trekingom živeli, smo se zagnali s prtljago v sobe. A za kratek čas. Višina Huaraza na tritisoč in še nekaj metri in dva metra stopnic je bilo dovolj za pošten počitek in razmišljanje o hitrosti gibanja. Pa smo že tretji dan po prihodu vseeno drveli višinam naproti in osvajali nove in nove metre. Nekateri do pet tisoč, nekateri nekoliko manj. Sledil je dan počitka in priprav. Potem pa odidemo. Že s ceste smo na dalec občudovali zasnežene šesttisočake in že tu me je navdušila misel, da bi bilo zanimivo priti na en tak ledenik. Pastoruri, so rekli, je povsem dostopen, in tudi dovolj visok, da bi lahko pomenil zame prvo srečanje z ledenikom in »ta pravo višino«. Vedno me je namreč zanimalo, kako se človek počuti malo višje od tal. In kasneje je bila res zanimiva izkušnja.
Ko je bilo ceste konec, smo si omislili osle, da so nam nosili večino opreme ter ekipo domačinov s kuharjem. Perujskega vodnika smo pa imeli že s seboj iz Huaraza od Agencije Galaksia. Prvi dan smo hodili bolj po cesti a žal se je tu ena sopotnica poslovila in se vrnila v Huaraz. Prva noč je bila hladna, naslednja mrzla in naslednja še bolj mrzla. Doživljali smo sonce, veter, ledeni dež, navaden dež, sneg in snežni vihar. Seveda, saj smo bili tik pod ledeniki. Glavobol je po enem tednu minil in hoja po nekaj ur dnevno nam je bila v pravo veselje. Za nekatere je bil tempo nekoliko prehiter še posebej zato, ker smo imeli tako in tako na razpolago cel dan.
	Ko smo prišli na dnevni cilj, so naši domači spremljevalci že pripravljali večerjo. Hrano je potrebno še posebej omeniti. Bila je izredno okusna, tradicionalna, menda po starih receptih davnih prebivalcev, polna in nasitna. S seboj smo imeli nekaj dni tudi živo hrano-kokoško. Gibali smo se pretežno na višini dobrih štiri tisoč in nekaj sto metrov ter se zvečer vračali spat nekoliko nižje. Pa spanca kljub temu ni bilo. Ali zaradi višine, ali zaradi kokinih listov in čaja ali zaradi mraza-kdo bi vedel.. Hodili smo tudi po »nevernem terenu«, saj smo morali enkrat sprejeti (in plačati) oboroženo spremstvo. Na tem predelu so menda pred dvema letoma ubili dva turista. Menda se nista lepo obnašala do domačinov. No, mi smo se, saj smo vse dnevne zaloge malice, ki je vsebovala pretežno bombone in čokolade ter arašide razdelili otrokom.
Naš najvišji prelaz je bil visok pet tisoč sto in še nekaj metrov in tu smo bili najbliže ledeni gori in menda eni najlepših gora na svetu sploh. Zanimiv je bil dan počitka, šesti dan, ko smo odkrivali izvire vroče vode in na kupčke nizkih cvetočih kaktusov, ki jih pri nas doma kupujemo v cvetličarnah le po enega.
	Naslednjega dne sta morala Jožica in njen mož pod nujno »v dolino« zaradi pljučnega edema, ki se je pri Jožici razvil že kar do hude stopnje. Odločila sem se, da grem z njima. Predvsem zato, ker so me ponoči zeble že kosti in pokrajina se mi je zdela že povsem enaka. Bila je lepa z ostro travnatimi šopi, mehkimi mahovi in prelepimi jezeri. A zelo enaka. Ta dan sestopa je bil najdaljši in najbolj naporen, saj smo hodili po težkih poteh, na vrh sedla nas je ujela noč, postajalo je mrzlo, Jožica pa zelo bolna. Mož jo je moral z vrvmi privezati na sedlo oziroma na konja, da ni padla dol, tako je bila slaba. Z Jožico sva večino poti jahali a je bilo samo prve tri, štiri ure zabavno, potem pa ne več. Tudi nočni spust v mestece je bil zabaven, saj je bila tema črna, lučke pa tako daleč. Še sreča, da so nas vodile živali.
V mestu smo našli odlična prenočišča in se zjutraj z avtobusom odpeljali po vrtoglavih cestah daleč dol, da so nas lahko s taksijem peljali spet nazaj gor v Huaraz. Taksist je zraven nas vozil še dva slepa potnika, zato smo morali divje pobegniti pred policijskimi kontrolami. Kot v filmu. Za Jožico je naš kuhar poiskal zdravnika, ki je bil res skrben in zavzet za njeno zdravje a žal je morala Jožica do konca našega bivanja v Huarazu preživeti v hotelski postelji. Ponovno smo se srečali s sopotnico, ki nas je zapustila prvi dan trekinga. Torej smo bili štirje že nazaj. Zaradi stavke prevoznikov (stavko izkažejo s tem, da na cesto navozijo skale in kamneje), smo se lahko odpravili le peš na okoliške hribe.
	Bilo je zelo zanimivo, saj smo bolj od blizu in v živo lahko pokukali v način življenja tamkajšnjih ljudi. V primerjavi z ljudmi v Nepalu, kjer sem bila pred osmimi leti, se mi tukajšnji ljudje zdijo veliko bolj zaprti, resni in nedostopni. Večkrat sem imela občutek, da smo vsiljivci in odvečni turisti, v Nepalu pa je bilo čutiti dobrodošlico. Ponavadi je na koncu sladica. Tudi jaz sem jo imela. Ledenik Pastoruri mi ni dal miru. Pa sem bila sprva kar nekoliko razočarana, ker je do vznožja ledenika vodila lepa kamnita ograjena potka. Na koncu te potke in na zacetku ledenika je bila še lepa snežna jama, ki jo objavljajo vse knjige kot posebno naravno znamenitost. Do vrha ledenika je bilo tri ure
zanimive hoje med ledenimi stožci in špaltnami, prav na vrhu pa je bilo dovolj suhega prostora za počitek. Tako je bila moja želja po ledeniku z višino pet tisoč dvesto metrov izpolnjena. Brez tega ledenika bi črki i manjkala pika in potovanje v daljno deželo ne bi bilo tako popolno. Ko smo vsi člani ekipe prišli skupaj, smo naše potovanje tudi skupaj zaključili s pravo perujsko glasbo.

Besedilo in fotografije je prispevala: Marjeta Žagar