Razen tega odstavka je bila reportaža napisana neposredno po vzponu, zato lahko nanj gledam že z doloceno distanco. Obcutki ob plezanju so bili res krasni, še posebej ker se ti nehote prikrade v misli tudi roman Toneta Svetine in dejanja junakov tistega casa. Še vedno sem mnenja, da je bila to avantura in pol, vsaj za nas, ki pac nismo in nikoli ne bomo neki hudi alpinisti.
Torej, v torek sva se slišala z Mihom in se tako okvirno zmenila, da bi šla za vikend v Steno. Že nekaj casa »sanjava«, da bi zlezla Nemško. Zmenila sva se za nedeljo, ker imam jaz v soboto Juriš na Vršic in sem že zaseden. V soboto sva se dogovorila le za uro odhoda, ki pa je bila tudi tokrat precej necloveška. Tako sva v nedeljo ob 4-ih odplula iz Kranja, ob deset cez peto pa sva jo že šibala mimo Aljaževega doma. Jasno, bila sva prva pod Nemško, saj »normalni« ljudje takrat še vedno spijo. Jutranje vstajanje pa se nama je poplacalo prav ob dostopu pod smer, ko se je dan zacel prebujati. Že pred deveto uro sva stala na Nemškem turncu, se vpisala v knjigo in imela malico, kakršno premorejo le redki (predvsem ambient kuhinje).
Poplezavanje po odlicni skali, na trenutke precej izpostavljene stene, je zahtevalo svoj jutranji obrok. O, madona, kako je sed'l! Malo pod Nemškim turncem sva se navezala in štajerca gnala naprej vse do pod prve štirke na skici. To pa se zacne nekje tri cuge pod lusko. Kjer sva naletela na kak klin, sva vpela, vendar štantov nisva delala. Ves cas so naju spremljali prekrasni razgledi na dolino Vrat, na strehaste, previsne, gladke, policaste, strme stene, dolge in globoke grape… Imela sva tudi ta privilegij (no ja, kdo pa ga nima, ce vstane iz postelje ob treh zjutraj), da sva cisto do Jugove police plezala cisto sama; brez prerivanja. Baje se je v mesecu juliju, ko so imeli tam tabor mariborski plezalci, v Nemški gužvalo 15 (petnajst!!!), v Bavarski pa 10 (deset!!!) navez – vir: GV Lori.
Na delu, kjer Zlatorogove steze presekajo Nemško, sva se srecala z dvema kerlcema, ki sta jo maširala preko celotne Stene. Bila sta hudo glasbeno navdahnjena. Sploh prvi, ki je spušcal prav operne glasove. Ha, zanimivo, celo dopadlo se nama je! No, Zlatorogove steze sva midva kmalu zapustila in se usmerila naprej proti vrhu stene. Jaz menim, da sva se podala prevec proti desni, vendar pa sva kmalu temu ugotovila, da so tukaj nekoc pred nama že hodili, saj sva naletela na kline. »Nic«, sva rekla, »kar tukaj naprej bova šla, kjer so klini«. In sva šla. Vedno bolj strma stena me je pripravila do tega, da sem rekel: »Ce me bodo še naprej tako zajebaval teli gojzerji, jih bom vrgel v dolino in obul plezalke«. In res sem jih kasneje nataknu, no gojzarje sem vtaknu v ruzak, potem pa je bila povsem druga pesem.
Tisto, kar sem prej, zaradi drsenja gojzarjev tako prekleto težko lezel, je zdaj postalo prava mala malica. Potem jo piciva mimo ogrooooooomne luske (jao, kako ogromna je bila), prestopiva nazaj v steno, kjer moraš narediti prestop preko zevajoce luske (zadaj pod ritjo slab kilometer, levo spodaj raz stebra, desno nic za prijet), potem še do Jugove police. Na prvem prekinjenem delu Jugove police sva malo zašla s poti in hotela »ustvariti« nek nov izstop po zajedi. Pa ni šlo!
Jaz sem se moral po težkih mukah spraviti nazaj na polico, od tam okoli roba v hudooo izpostavljeno precko. Še dobro, da je bila spodaj megla, da se ni videlo do dna doline! No, izkazalo se je, da so kar dobri grifi in stopi, vendar pa je kljub temu fino imeti psiho na dovolj visoki ravni, ha ha. Ne vem zakaj in kako se to zgodi, vendar pa se je do zdaj še vedno tako izšlo, da je eden izmed naju vedno sprejel pravo odlocitev prav v trenutku, ko je bilo to najbolj potrebno. Tokrat se je prav odlocil Miha, ko je vztrajal, da je pravo nadaljevanje Jugove police preko precke. Od precke dalje, pa je le še nekaj deset metrov do izstopa in naprej na pot cez Plemenice. Na zadnjem štantu smo se srecali tudi z Lorijem (Gorsko vodništvo Lori, da naredim malo reklame) in njegovim klientom, si na vrhu podali roke in se skupaj podali na popotovanje cez Bambergerjevo do Luknje in naprej v Vrata.
Pri Aljažu je Lori srecal še francoskega novinarja iz podelitve Zlatega cepina, ki nam je povedal, da je prišel v naše hribe skupaj z žensko francosko izbrano vrsto alpinistk, ki so navajene le trdnega granita. Tukaj pa naj bi se navajale na našo skalo. »Navajanje« in »našo skalo« je povezal z gesto tresocih nog, cemur je sledil pomenljiv smeh. Na koncu smo po 13-ih urah pri Aljažu, ob hladnem pivu ugotovili, da je za nami en krasen dan.