Že nekaj casa smo se pogovarjali, da bi naredili turo na Kanjavec. Ker ni ravno slabih pol ure do tja, smo se zmenili, da zacnemo turo že en dan prej. Tako smo se spravili od doma ob 5-ih popoldan. Kirbyija poberem v Kranju pred Šparom, Lojza pa v Besnici pred bajto. Naložimo robo in ugotovimo, da bi še enega hribovca kar težko spravili v avto.
Picimo naprej cez Rovte proti Kropi, Radovljici in še naprej proti Bohinju. Na poti nas je spremljal cudovit soncni zahod, obarvan v razlicne odtenke rdece barve. Bilo je prav pravljicno. V Bohinj pridemo okoli 19. ure, s petko kar odletimo skozi Staro Fužino. Najprej optimisticno razglabljam, da bomo mogoce pripeljali kar dalec z avtom, naslednji trenutek pa že montiram verige na bicikle. Ce ne bi bilo verig, bi se naša popoldanska oz. vecerna tura kar mocno podaljšala. Z avtom priguramo sprejemljivo dalec. Oprtamo težke nahrbtnike in jo že šibamo proti planini Jezero.
Po slabih dveh urah presenetljivo ugodni hoji (no ja, vcasih se je tudi do kolen udrlo) pridemo do zimske sobe. Vržemo nahrbtnike od sebe, razbremenimo ramena in odpremo »floharco«. Kar uporabna rec kadar je tako mrzlo. Preden zaspimo potolcemo Kirbyjevo klobaso in Lojzev brandy, malo pomodrujemo in se zvalimo v spalke.
Zjutraj se zbudimo pri –2%°C in kar naenkrat zaslišim glas, ki ga zvecer ni bilo v sobi. Ugotovim, da se nam je res pridružila jeklena Žaka. Vsa cast. V službi je delala do 21. ure, prišla v Bohinj ob 23-ih in bila ob pol enih v zimski sobi.
Zjutraj nekaj pojemo, popijemo, se znebimo odvecne telesne teže, napolnemo termovske. Cez slabo uro smo že nad Dednim poljem. Nato pademo v dolino Za Kopico. Kirby med svojevrstnim odpravljanjem lastnega balasta ugotovi, da je nulta izoterma na 2880 mnv. Razen vetra in snega res kaj dosti ne kaže na zimo, kakršna bi morala biti sredi februarja.
Ne glede na trenutne razmere smo se sprehajali po res krasnem ambientu. Bolj ko smo se vzpenjali, bolj je bilo divje in lepo. Da ne govorim o flankah Ticarice, Zelnarice, Voglov… Terenov za smucanje kolikor hoceš! Pravi raj za smucanje! Ko pridemo na sedlo Vrata nas preklofa mocan veter. Med oblacenjem in srkanjem toplega caja mimo nas prileti nek smucar. »Uau, mater ga nažiga« se strinjamo. Recemo par besed in ugotovimo, da prihaja iz doline Sedmerih in da je namenjen na Kanjavca. Ko nam na hitro predstavi pot po kateri bomo šli se komaj še uspemo posloviti in že je na drugem pobocju hriba. Nic, tudi mi se poberemo iz sedla in pustimo vetru, da še naprej v miru brusi pobocja, grebene… Že za robom je bilo bolje, zato se spet slecemo in medtem opazimo tudi koco na Prehodavcih in široka prostranstva okoli nje. Sledi nekaj precenj, strmih spustov, ki jih opravimo kar s psi. Ozremo se proti severu in ugotovimo, da vidimo Mojstrovke, Razor in …. Ja, tukaj pa se je zapletlo. Lojz, Žaka in jaz smo se strinjali, da zremo v Prisank. Kirby pa je »ponorel« in trdil, da ne gre za Prisank. Po pregovarjanju in prepricevanju eden drugega (beri pametovanju) se Kirby spet razjezi in iz nahrbtnika potegne zemljevid. Športno smo morali priznati poraz in se strinjati, da gre za Planjo.
Po nekaj minutah prispemo na rob strmega pobocja z izpostavljeno precko, ki pomeni tudi kljuc ture. Najprej razmišljamo ali bi nataknili dereze ali bi nadaljevali po ozki špuri, kjer je bilo treba preciti tudi po robnikih. Sledi visoka koncentracija, globoko zabadanje palic in plitko dihanje. Precenje se konca za vse štiri uspešno. Po krajši pavzi in polnjenju psiho baterij jo picimo po pobocju navzgor. Spet pridemo v krasen ambient. V eni izmed vrtac se zakampiramo in prepustimo tipanju soncnih žarkov. Vmes tudi zakuhamo juhico, ki je bila extremno okusna.
Nadaljevanje je bilo prekleto težko. Par korakov pospeši pulz na blizu 200 udarcev na minuto. Utrudijo se tudi noge in dajo vedeti, da moram narediti še eno pavzo. »Kva, že po parih minutah?« Na sreco se je ta vzpon kmalu koncal, sledila pa je neizmerno uživaška ravnica tik pod Kanjavcem. Tu se ustavimo in zacne se debata (oz. nadaljuje, ker smo se že pred tem nekako strinjali, da Kanjavec dosežemo kdaj drugic) ali bi vseeno skocili še na Kanjavec. Pogledamo na uro, pogledamo na Kanjavec, pa spet na uro, pa spet na Kanjavec… K…, gremo dol! Kanjavec bo cez leto, dve… še vedno stal. Preganja nas pozna ura. Ob spoznanju, da se mi je Kanjavec ponovno izognil (tokrat že drugic) se spravimo na rob spusta.
Pse snamemo, srenace tudi, naredimo še požirek caja in jasno, Kirby in Žaka še cik, nato pa na dile in za Debelim vrhom. Smuka ni ne vem kaj, vendar se da. Nekateri odseki se prav dobro odsmucajo. Dokler…! Dokler ne pride na vrsto nova precka; tokrat navzgor. Tistemu, ki je bilo treba po 8-ih urah ture štamfati in se vzpenjati po precki, povsem zastopi to pisanje. Jasno, kleni kot smo, smo tudi to oviro preskocili in se koncno spustili proti planini Laz. Sledil je del pobocja, ki je bil idealno odjenjan. Temu primerna je bila tudi smucarija. Kot smo v tem delu uživali, pa smo v spodnjem delu res naj…! Vozili smo po totalno gnilem snegu. Nekako smo se vseeno prebili do planine v Lazu. Nato pa spet navzgor! Najprej gremo peš, nato pa na dilah, vendar še vedno navzgor. Sledi kletvica za kletvico. Pa spet kletvica. Koncno je konec tudi te muke, sledi pa pravi rodeo vse do ceste na planini Blato. Od tu še par ovinkov do avta.
Sledi reševanje rdecega ferarija in dileme, kako se bomo vsi štirje z robo vred, stlacili v mojo bogo petko. Vseeno nam uspe in po 9-ih urah in pol se naša tura konca.
Konca pa se pri Ancki (?) na pici. Sledi analiza in na koncu huda debata o talentih. No, del tega imamo tudi mi, saj bi drugace še danes tacali za Debelim vrhom. Še vec takšnih tur!
