Kalymnos (Grčija)
 

Načrtovanje dopusta na skoraj neznanem otoku nama je še povečalo željo, da bi tja res odšla. Plezat. Spočit si od vsakdanjega vrveža. Predvsem pa uživat v vsakem pomenu besede.

Načrtovanje se je začelo že decembra. Kje točno je ta otok nisva vedela, dokler nisva na internetu poiskala besede Kalymnos. Stran se odpre, " uuuuuu, tja greva", sva se odločila v en glas. Otok se nahaja v Egejskem morju, je severni sosedni otok otoka Kos, nedaleč stran od Turške meje.

Pot se je začela v Benetkah, ko sva v dežju čakala na trajekt ( brez zamude ni šlo), do pristanišča Patras, potem čez celino Grčije do pristanišča Pirej pri Atenah. Po petnajst urnem čakanju na trajekt ( na ta otok pelje trajekt vsake dva dneva!), se končno vkrcava. Loti se naju težko vznemirjenje glede otoka: je res lepo tam, se splača it tja,… Slika postaja vse lepša, ko ima trajekt postanke še na treh drugih otokih. Bila je noč, lepe bele hiške osvetljene z medlimi odsevi obcestnih svetilk, malo turistov.

Pristanemo ob pol štirih zjutraj v pristanišču Pothia, Kalymnos, se usedeva v taxi in ta naju odpelje do apartmaja v osem kilometrov oddaljeno majhno naselje Masouri. Na ulici je stroga tišina, na hišah, ob njih, ob cesti samo cvetje, na sosednjem lokalu stoji napis Climbers welcome. Ha.

Slika1: starejši ribič priča o lagodnem življenju na otoku

Zbudiva se v sončno jutro (ob 11.00) in ugotoviva, da je to naselje nič večje kakor Čopova ulica v Ljubljani - ampak lepša, seveda. Skočiva po plezalni vodnik v eno od plezalnih trgovin, katero vodi prijazna angležinja, katera nama sama od sebe dopolni knjigo z dodatnimi-novimi smermi. Prijazno. Med jutranjim sprehodom po ulici se razgledujeva vsak na svojo stran, ugotoviva da se domačini ne ukvarjajo z drugim kakor z gojenjem ovac, gostinstvom ter pravo prijaznostjo, katero začneš kasneje občudovati. Pitje kave lahko vzame veliko casa, saj s terase lepo urejene kavarne ter lagodnim izborom ambienta ter glasbe, s pogledom na lepo čisto morje ter še lepšo plažo, se človek mirne duše zasedi celo dopoldne.

Slika2: pogled iz apartmaja na eno stran…

Slika 3: pogled iz apartmaja na drugo stran

Slika4: plezanje po kapnikih

Naslednji dan: plezanje, zaradi katerega sva prišla

Slika 5: kam je treba?

Od vstopu na odlično označeno pot do sektorja, sva se vzpenjala dobrih deset minut, nakar prideva do stene. Skupaj se odločiva, da je skala popolnoma nedotaknjena, ostra, večinoma previsna (tudi lažje smeri), vse stene in sektorji pa so vsaj do dvanajste ure v senci, nekateri tudi pozno popoldan. Bila je res odlična plezarija, ocena čista desetka.Vseh sektorjev je okoli triinštirideset, smeri okoli sedemsto, vse dobro opremljene, bolje kakor kjerkoli drugje po Evropi. Smeri so dolge od dvajset do trideset metrov, nekatere tudi več. Ostalih plezalcev je bilo presenetljivo malo, tako da sva imela večinokrat cel sektor zase. Bomba. Omeniti velja Švicarska plezalca, katera sta letovala za dva tedna ter iz navdušenja plezala štirinajst dni zapored. Dan za dnem!

Slika 6: strop se podira

Seveda pa po preplezanem dopoldnevu velja počitek na peščeni plaži, kamor se je potrebno sprehoditi slabih dvesto metrov, kjer ti ne ostane drugega kakor poslušati rahlega vetriča kateri ti hladi utrujene roke.

Večernega življenja sva okusila bolj malo, saj so cene proti našim še kar malo visoke-previsoke, prevladujejo pa bolj vaški matadorji, na tako ali drugače »prerihtanih« skuterjih, kateri so skoraj njihovo glavno prevozno sredstvo.

Po večjih nakupih sva hodila v glavno mesto Pothia kar z avtobusom, katerega za v eno smer plačaš 90 tolarjev. Cene v tamkajšnjem supermarketu so občutno nižje kakor v majhnih trgovinicah po naselju, kjer dobiš odlično svežo zelenjavo in sadje ter še boljšo domačo feto po zelo nizki ceni. Ob prostem dnevu nama ni manjkalo oglednih točk, saj je na tako majhnem otoku ( cca 17.000 preb.) kar nekaj stvari za pogledati: obiščeš družinsko podjetje, kjer obdelujejo spužve ( če jim poveš da si plezalec, sigurno dobiš eno za darilo), lep samostan s še lepšim razgledom, razvaline starodavne utrdbe, ki leži na hribu, pod njo so seveda plezalne stene. Vredno je tudi preganjanje s skuterji po mestnem jedru, kjer se lahko pomešaš med domačine samo če utrujaš moped do najvišjih obratov, izsiljuješ avte in tovornjake ter seveda pretirano trobiš brez pravega razloga.

Pozna se tudi bližnji vpliv Turčije, saj lahko tako na stojnicah kakor za ceno apartmaja barantaš in dobiš popust iz 28€ na 18€ za apartma s klimo, kopalnico, kuhinjo balkonom s pogledom na morje. Kaj še hočeš?

Slika 7: zaslužen počitek

 
Reportažo in fotografije sta prispevala: Nejc Žagar & Katja Bubnič