Pravzaprav se te reportaže niti ne bi lotil, če se ne bi zgodilo nekaj dogodkov. Prvi vzrok za nastanek te reportaže je, da enostavno ne morem sestaviti klasične fotoreportaže, ker so zatajile baterije v fotoaparatu. Torej, ostal sem brez materiala - fotografij. Pa pojdimo lepo po vrsti. Kako se je začelo?

Z Mihom sva se zmenila, da greva v nedeljo v Malo Rinko v Igličevo smer. Za izhodišče sva si zamislila bivak pod Skuto. Sobotno dolpoldan je minil v prav prijetnem vzdušju. Ob enajstih sem bil dogovorjen z lokalnim "štromarjem", da pride uredit neke malenkosti glede telefonske linije. Ker smo v petek prešli iz navadne na IP telefonijo in ker Telekom ni ravno navdušen nad svojo konkurenco, na koncu ta kratko vedno potegne porabnik oz. kupec. Malenkostno popravilo se je iz slabih pol ure potegnilo na predolgi dve uri. Zaradi tega sem prispel v Kranj na parkirišče s polurno zamudo.

V Žagani peči izpod clia pobereva še priboljšek in že se pošteno potiva čez Žmavcarje. Moram priznat, da se mi pot čez Žmavcarje vedno tako hudo vleče, da komaj še verjamem, da bom sploh kdaj prispel do bivaka. No, mogoče pa je ta konec prav zaradi tega še tako neobljuden! Po natanko dveh urah (Miha nekoliko manj) sva prispela do bivaka, kjer sta bili stacionirani že Manca in Žaka. Tudi oni dve gresta jutri v Malo Rinko, le v drugo - Vzhodno smer. Imeli smo še neke apetite po plezariji v Štruci, vendar ko sem videl, da so jo prekrili oblaki, je bilo razpoloženje še boljše. Po dveurnem grizenje kolen, natovorjen s številnimi kilogrami to sploh ni bila tako čudna odločitev! " Potem pa se lotimo hrane in hidracije", smo rekli.

Kako zanimivo. Na bivak se pravzaprav podaš zato, da ti zjutraj ni potrebno zgodaj vstati in predvsem, da boš na kraju, kamor si namenjen čim bolj zgodaj. Pri meni je bilo še vedno tako, da zjutraj res ni bilo potrebno zgodaj vstati, hkrati pa tudi skoraj nikoli nisem bil prvi pod smerjo. Tudi tokrat je bilo skoraj tako. Vstali res nismo zgodaj, pod smerjo pa sva bila z Mihom tik preden se je vsula na vstop skoraj cela Štajerska.

Še preden pa sva sploh prišla do vstopa, sva bila prisiljena v lanski sneg vklesati stopinje. Dvajset minut sva se mogla z Mihom "zajeb...t", da sva vklesala stabilne stope, kar so kasneje zanamci prekoračili v parih sekundah. In šli so kar mimo naju, kot da naju sploh ni oz. po načelu "dejmo ju prehitet, da bomo pred njima v smeri"! Precej ignorantsko. Ti dogodki pa so me vzpodbudili k tej reportaži. Pa ne mislim klesanje stopov, pač pa nekega "plezalca", ki je bil poln besed še preden je sploh prišel do vstopa v smer. "Glej onega tam. Ja, kaj pa dela, kam pa gre. Saj smer sploh ne ve kje poteka smer" je bil glasen. Mene je začelo že malo skrbeti ali je Miha mogoče res zašel. Jasno je, da je imel oni v mislih Miha, saj je bil ta trenutek on edini v smeri. Nič, sem rekel, Miha že ve kaj dela. Med tem ko sem spodaj varoval Miha, je mimo mene švignilo nekaj kamenjev, vendar povsem v mejah normale v zvezi količine in velikosti posameznega kamna. Smo pač v slovenskih hribih in krušljivost je nekaj povsem običajnega za naše hribe. Takrat pa se ponovno oglasti taisti "plezalec" in reče: "Poslušta vidva, sej lahko gresta kar domov, če mislita prožit kamenje. Zdaj vaju še lahko spravimo iz smeri." Možakarju se je to zdelo smešno, vendar pa se nihče od prisotnih, razen njega, ni smejal. Sam sem ga poskušal preslišat oz. ignorirat, vendar mi on tega ni dovolil. Še naprej se je nekaj pritoževal, takrat pa tudi sam nisem bil več tako ravnodušen do njega kot na začetku. Jasno sem mu povedal, da se z njegovimi opazkami ne strinjam in da če mu ni kaj prav lahko svoje mnenje pove tudi Mihu, on pa mu bo že povedal svoje mnenje. Naveze pa so še kar prihajale. Mislim, da že šesta ali sedma. Takrat pa me ogovori Polona in se zapletem v pogovor z njo (med najinim pogovorom "plezalcu" še vedno nekaj ni bilo prav, saj je še vedno nekaj govoril).

V smer sem se podal tudi sam. Smer sva potegnila po žlebu, ki je nekoliko manj plezan, zato je za Mihom priletel tudi kak kos kamenja. Od tu naprej pa je skala res super. Kompaktna, lepo plezljiva in dobro "nabita". Še posebej lepi so 3, 4, 5, in 6 raztežaj. Praktično skoraj cela smer. Ko sem prišel na četrto varovališče se je v ozadnju zaslišal velik podor skal. Nevrjetno, kakšen pogled. Kot bi gledal nek plaz velikih dimenzij, kjer se pred njim vije ogromen oblak. Že pred tem pa se je na tretjem varovališču slišal tudi glas padajočega kamenja spodnjih navez. Toliko o upravičenosti komentarjev na vstopu!

Po dobrih štirih urah strmega, vendar izredno lepega plezanja sva prišla do izstopa iz smeri, ki poteka po Vzhodni smeri. Na vrhu sva se razegnila v mehke in udobne trave. Pomalicava, počakava na Manco in Žako, nato pa jo skupaj mahnemo proti bivaku. Od tu pa nazaj v Bistrico.

Zaključek? Zgleda, da bo treba izbirati med manj obljudenimi smermi, kjer boš na vstopu v smer opazoval in poslušal naravo in ne nekih brezveznih komentarjev. Miheličeve smeri pa bo treba plezati med tednom. Pa brez zamere!