1. DAN
Štartamo ob 12-ih iz Retec. Vse poteka super. Nekaj drena sicer na cesti do Ljubljane, vendar ko pridemo do obvoznice gre vse spet kot po maslu. V Sežani placamo cestnino in se že znajdemo med policami Špara. Vozicek se vse bolj polni s futrom. Pri blagajni si trajno sposodimo še eno rolo vreck in picimo naprej skozi »ta novo« mejo na avtocesto proti Benetkam. V Sežani ugotovimo, da je minilo že dve uri od zacetka avanture.
Da je naša pot res avantura se je izkazalo ob Gardskem jezeru, ko nam je pocil »avspuh«. Najprej par globokih vzdihov in kletvic, cemur sledi streznitev. Sledi vprašanje, kjer hudica je prvi izhod iz avtoceste? Na cestninski postaji vprašamo možakarja, kje je najbližji servis. Jasno, možakar ne zna anglešcine, nemšcine, kaj šele slovenšcine in vse kar spada pod tuje jezike. Na koncu se vseeno sporazumemo, da je avtoservis pravzaprav pred našim nosom. Kombi odguramo cez cesto pred vhod. Jasno, tudi tukaj
ljudje niso ravno poligloti. S tistimi parimi besedami italijanšcine, ki jih poznamo in tistimi parimi besedami nemšcine, ki jih poznajo oni se sporazumemo v cem je problem. Šef poklice na pomoc prevajalca nemšcine. Ta nam pove, da smo za danes »popušili« in da se vidimo jutri ob 8.30. Dan se zakljuci z iskanjem kave. Ker je jasno ne najdemo, se spravimo nazaj v kombi, skuhamo caj, nekaj pojemo in zaspimo.
2. DAN
Cez 10 minut se iz garaže kot zmagovalec v kombiju pripelje mehanik. Slišimo, da naš kombi ni vec tank, ceprav še vedno spušca sumljive glasove. Nic, placamo 50 EUR (za 20 min. dela in popravilo, ki se lahko pokvari že za prvim ovinkom), nato pa nazaj na avtocesto za Milano.
Cas tece pocasi, kilometri pa še pocasneje. Ob cca. 13-ih pridemo na Švicarsko mejo, kjer nam Italijani popolnoma preišcejo kombi. Cez eno uro se povzpnemo na višino 1800mnv, kar pomeni, da smo naredili celih 1500m vzpona. Ko opravimo z višino (test za naš »avspuh« - za enkrat vse OK) prispemo v St. Moritz. Tukaj dvignemo štartne številke, obdelamo vse degustacije, se sprehodimo skozi St. Moritz in ko nas napade mraz odhitimo nazaj v kombi. Sledi še 20 min. vožnje do kampa Madulain. Tukaj nas prijetno preseneti Gino, šef kampa, ki je po prijaznosti pravo nasprotje Italijanov. Pojemo, se ga nasekamo in nazadnje še zaspimo.
3. DAN
Kolona tekmovalcev, ki se vije na štart se sploh ne neha. Zgleda, da je številka 12000 res velika. Ob razlicni glasbi poskušamo ohraniti mašino na vsaj minimalni toploti. Zgleda, da nam je uspelo, ker je že cez 3 minute štart. Ta cas mine kot bi trenil in že se podimo cez zeledenelo jezero. Nakako si priborimo vsak svoj prostor za »laufat«. Ugotovimo, da je sneg za »laufat« res odlicen, le Milan pravi, da ima obcutek, da se je »zapeglov«. Na prvi okrepcevalnici se dogovorimo, da se najdemo na cilju in da bomo šli vsak svoj tempo. Z Lojzem jo ves cas skupaj mahava po progi. Zdaj pa pozor! Prideva do prvega klanca (ki je bil res bolj blag) pod njim pa takšna gužva, da se vse ustavi. Stojiva, potem pa se odlociva, da snameva smuci in prehitiva vsaj del kolone. Tako pridobiva ogromno na casu. Prideva do drugega vzpona. Isti prizor. Vse se ustavi. Tokrat prehitevava na smuceh, vendar skrajno levo in skrajno desno od kolone. Parkrat se prizor ponovi, ko recem da imam tega že polni k….. Samo nabijam pulz in sploh neuživam vec. Zato se postaviva v vrsto in slediva drugim »ovcam«. Zdaj pa naslednje presenecenje. Spust!! Pa ko bi bil vsaj konkreten. Takšen kot recimo nekje na Pokljuki ali na Voglu. Folk pluži na vse možne nacine – s smucmi, rokami, ritjo, nogami, boki, glavo. Jao, jao…. Cela štala! Nic nama ne preostane kot da uporabiva vse svoje znanje o teku na smuceh in turnem smucanju. Voziva pravi slalom med tekmovalci.
Koncno pride ravnina; in to dooooolga. Pa ni panike, ker moje dile res zeloo letijo. Vecji del le drsam s smucmi in se ne poganjam. Parkrat še ponovim vajo na ravnini, klancu in spustu, ko prideva do zadnje okrepcevalnice (37km). Tukaj jaz že cutim utrujenost, zato na hitro nekaj popijem. Lojz se odloci okrepcevalnico preskocit, zato se srecava šele na cilju. Tukaj nas okitijo z medaljami in to je vse. Na cilju smo pricakovali kakšno klobaso ali ricet, pa nic od tega. Prav na hitro se odpravimo na vlak in nazaj v kamp. Tukaj pa se šele zacne prava regeneracija. Makaroni, pivo, spanje. Potem se nahitro odlocimo, da poberemo šila in kopita in poskušamo priti še isti dan v Italijo. Za naslednji dan je vremenska napoved bolj slaba. Sneg, dež in podobno. Ob 10-ih zvecer prispemo do Bolzana oz. nekaj km naprej, kjer parkiramo in prespimo.
4. DAN
Za prvo postajo dolocimo Trento. Kar lepo mesto. V banki zamenjam švicarske franke za eure. Sicer sem mislil, da mi ne bo uspelo, ker se je tega dela lotil en smešen bancnik. Ko bi slišali kakšne neumnosti je klamfal. Ma, tip nima pojma v geografiji, politiki, gospodarstvu in ce bi se pogovarjala še kakšno minuto vec, bi ugotovil, da še o cem.
Na poti do Benetk se ne zgodi nic pretresljivega (na sreco) in »avspuh« še vedno služi svojemu namenu. Tukaj pa se odlocimo zakljuciti našo engadinsko avanturo. Kljub vsem peripetijam smo si enotni, da je bil izlet kar zadetek v polno. Tudi zaradi tega, ker smo vse skupaj za 4 dni odklopili. Drugo leto pa se vidimo na kakšnem drugem worldloppet maratonu! Ajde.
