Uvod
Kako se je začelo? Čisto preprosto; kolega omeni, da se zagorski kolesarski klub (www.koloklub.si) odpravlja na kolesarsko avanturo v Bosno. Vpraša, če se jim pridružim, vendar kategorično odvrnem, da me bolj vleče v naše hribe in da torej ni »šans«. Čez par dni me ponovno vpraša, če gram zraven, vendar se ne dam. »Pa saj sem ti rekel, da ne grem« mu ponovno odvrnem. Na mojo srečo sem o tem izletu začel malo bolj razmišljati in glej ga zlomka; dobrih 24 ur pred odhodom se odločim, da se jim pridružim. Pokličem še Lojza, ki takoj odgovori, da je zainteresiran. In smo šli. Do zdaj najboljša štiri dnevna tura se je začela ob polnoči iz srede na četrtek.
Četrtek; 22.05.2008
V centru Sarajeva nas je že čakala ekipa organizatorjev naše avanture (Klub Spasavalaca Sarajevo, Hotel mARŠAL Bjelašnica d.o.o., JP ZOI 84, TajoRaft Konjic, Turistička zajednica Kantona Sarajevo). V tej ekipi je bil Primož (že dalj časa stanujoč v Sarajevu) in Paša s kolegi. Naši ekipi so se pridružili še trije avanture željni bosanski kolesarji. Medtem ko se naš kombi še niti ni dobro ustavil, smo se morali že preobleči v kolesarsko opravo in odhiteti na bližnji trg. Tam par nagovorov in fotk nato pa že drug za drugim v »špaliru« čez celo Sarajevo in mimo nešteto začudenih bosanskih oči.
Praktično brez hrane in pijače se mimo Ilidže zapodimo že v prvi vzpon. Makedamska cesta nas preseneti s precej grobim terenom. To pa nas ni odvrnilo od uživanja v vožnji po ravno prav strmem terenu. Cesta je potekala večji del po gozdu po »poti osvoboditve«. Nekje na pol poti zavijemo v desno in po prevoženih cca. 200 višinskih metrov ugotovimo, da bi se bilo bolje vrniti nazaj na zadnje križišce. »M…. sem lačen in žejen. Tole dodatno kolesarjenje mi čisto nič ne odgovarja« zaupam Lojzu. Ker, jasno, nobeno
»jamranje« ne pomaga, se pač moramo odpeljati naprej proti našemu današnjemu cilju; hotelu Maršal na Igmanu. Vzpon se nikakor ni hotel končati. Že zdavnaj smo ugotovili, da so nas organizatorji »nategnili« s podatkom, da bomo že po dobrih 20 kilometrih na cilju. Kilometri pa so že zdavnaj presegli število 40. »Primož, koliko hudiča pa še imamo tega klanca pred seboj? In koliko je še do asfalta na Igmanu?« Takšna vprašanja so se kar vrstila. Končno se začnemo spuščati v dolino, nakar Robiju useka guma. »Juhuhu, super« na glas razmišljam. Bom lahko vsaj malo počil! Po 15-ih minutah pridemo na široko asfaltirano cesto, ki je pravo olajšanje za mojo in Mitjevo rit. Nič več tresenja! Pač pa se pojavi »nevem več kateri« problem. Začne močno deževati, poleg tega pa se na obcestni tabli pojavi oznaka, da moramo prekolesarit še slabih 4 kilometre. Si predstavljate kako sem se počutil, ko sem mislil, da smo že na cilju, ko je iz mene dobesedno curljalo, ko me je neznosno bolela rit, ko sem bil lačen kot…, ko sem bil dehidriran… Tako kot vse dobro enkrat mine, mine tudi vse slabo. Ob hladnem pivu in večerji je bilo vse lažje. Kdaj sem zaspal sploh ne vem.
Petek; 23.05.2008
Zbudimo se v precej podoben dan kot je bil včeraj. Oblaki, meglice, dež, sem ter tja sonce… Sledi zajtrk in nato priprava na novo etapo. Pred startom se pet avanturistov zapelje 300m od hotela na ogled miniranega terena. Močan naliv prestavi odhod za dobre pol ure. Po dobrih dveh urah se znajdemo na prelazu pod Bjelašnico. Tu se popolnoma spremeni vegetacija, sledi pa daljši spust po povsem divji pokrajini. Tukaj ni civilizacije, ni avtomobilov. Srečali smo le enega pastirja s čredo ovac. Takšen ambient se nadaljuje še naslednjo uro, ko v daljavi zagledamo manjši zaselek hiš pokritih s plocevino. Obcutek imam, da sem postavljen kakšnih 50 let v preteklost. Po pogovoru s kolegom iz Sarajeva, ki z nami kolesari, izvem, da so te vasi praktično odrezane od civilizacije. Na drugem koncu hriba se nahaja vas ……, ki je večji del leta prekrita s snegom in zato neprehodna. Spodaj, pod nami je še ena vas, okoli katere so sami hribi. Cest tukaj skorajda ni; le grobi makedami.
V Sinanovičih, vasi stisnjeni med hribe, je sledil oddih in kosilo. Po okusni hrani in prijetni osvežitvi smo se s polnimi želodci zapodili v breg cez Visocico, ki ga ni in ni bilo konec. Tik pod prelazom nas je pošteno namočil še dež, vendar smo si rekli »pa kaj potem, kar naj pada«. Na tem prelazu nas pokrajina še enkrat več preseneti v vsej svoji lepoti. Vse naokrog vršaci okoli 2000m visoki, mi pa srkamo to lepoto na mehkih travnatih zaplatah. Kot v pravljici! Nehote sem pomislil na prizor kako imam na bližnji travnati terasi postavljen šotor, sam pa hribolazim po okoliških vrhovih in grebenih.
Sledi doooolg spust. Kaj pa vem – okrog 15km. Po dveh »gumi defektih« prispemo v Glavatičevo. Najprej se okrepčamo s čevapi, nato pa sledi vesela in konkretna rehidracija s Sarajveskim, ki se je zavlekla do enih zjutraj, za nekatere pa tudi do treh zjutraj.
Sobota; 24.05.2008
Zjutraj se nekateri prebudijo z željo, da se sploh nebi. Razlog je tical nekje znotraj velikega in hrupnega prostora v glavi. No, drugi pa smo komaj čakali na naslednjo avanturo – rafting po Neretvi. Pravi hec se je začel že pri opremljanju s čeladami, neopreni, vesli… Še vecji hec pa je sledil kasneje v čolnu in na vodi. Kdo od obeh čolnov bo prevzel vodstvo na vodi, katera stran čolna, leva ali desna, ne vesla dovolj dobro… Hec je bil vse dokler nismo prišli do bolj resne situacije, ko nas je skoraj prevrnilo. Skupaj s čolnom. Le malo je manjkalo. Nadaljujemo spet v hecu. Kljub mrzli vodi se nekateri povzpnemo na steno kanjona in s skokom v vodo preizkusimo kako mrzla je voda v resnici. Pri 10°C si to lahko tudi sami predstavljate. Resna situacija na vodi se nam ponovi še enkrat; tokrat celo malo bolj resna kot prva. Tudi tokrat jo srečno odnesemo in po slabih štirih urah smo že na obrežju Neretve v mestu Konjic. Sledi vrnitev v bazo; v Glavatičevo. V Tajo raftingu ( www.tajoraft.com ) , kjer smo bili v apartmajih, je sledila »analiza« in ponovna rehidracija. Tokrat malo manj močna, saj moramo že naslednji dan ponovno na kolo. Zadnja etapa naj bi bila kar konkretna, še posebej njen začetek.
Nedelja; 25.05.2008
In res. Porabili smo približno eno uro kolesarjenja; večji del v precej strm vzpon. Mimo Boračkega jezera do Borcev. Tu se dobimo z drugim delom ekipe. Skupaj se vzpnemo za dobrih 100m višincev nad Boračko jezero. Po dokaj lepi makedamski cesti pridemo na planoto s pastirskimi stanovi in pobočij z lepo zaobljenimi vrhovi. Sledi postanek pri nagrobnih kamnih iz 14. stoletja. Od tu ni več daleč zadnji prelaz naše avanture. Po dolgem spustu in krajšem vzponu sledi še zadnji postanek v Snježni kuči na Rujištu. Tu se najemo in napijemo (odlično pripravljena hrana) še pred zadnjim vzponom, ki pa je bil na srečo precej kratek (slab km). Sledil pa je tudi še zadnji spust, ki pa je bil prav kraljevski. Dolg in hiter, saj so najhitrejši drveli tudi čez 80km/h. Nekateri so imeli spust začinjen tudi s kravo, ki jim je hotela dati »lubčka« kar sredi ceste. No, vse skupaj se je končalo srečno in tudi krava je zapustila cesto in odšla nazaj na pašo.
Zaključek
Tura da se reče! Zakaj? Zaradi zelo prijaznih in odprtih ljudi, ki so nas pozdravljali, vzpodbujali in nas spustili medse. Pravo nasprotje vsem stereotipom in predsodkom o Bosni in Bosancih. Zaradi neokrnjene in prvobitne narave. Zaradi neverjetnega miru in samote. Zaradi številnih možnosti udejstvovanja v naravi: kolesarjenja, pohodništva, plezanja, vodnih športov… Samo predstavljam si lahko kako je tukaj pozimi! Turno smucanje, alpsko smucanje, plezanje, tek na smuceh …
Kolesarski izlet bi bil povsem drugačen če ne bi bilo skrajno prizadevnih organizatorjev ture Primoža, Ceneta in Paše s svojimi prijatelji. Zato gre njim prav gotovo največja zasluga. Prav gotovo pa tura ne bi bila takšna kot je bila, brez Pucija in Alija, Robija, Marka B., Louis-a-(Lojza), Mitja, Aleša, Saša, Boruta, Marka, Tomasa in Roka ter Tomaža .
Še par podatkov o turi:
Trasa: Sarajevo – Bjelašnica – Visočica – Glavatičevo – Borci – Prenj – Rujište – Mostar
Dolžina: 1. etapa – 50 km, 2. etapa – 50 km, 3. etapa – 60 km.
1. dan spanje: Hotel Marshall ( www.hotel-marsal.ba )
2. in 3. dan spanje in Rafting: Tajo raft – www.tajoraft.com ,
Organizator: www.koloklub.si ,
Cene v Bosni: malo nižje od naših
Prihod v Sarajevo: Preko Slav. Broda in Zenice (9 ur)
Povratek: Mostar – Split – Zagreb (9 ur – 200 km vec)
