GORNIK

Ararat ( Agri Dagi) 5137m - TURČIJA

Izhodišce za vzpon je mesto Dogubeyazit, kjer imajo seveda dobre baklave in na žaru peceno meso ter odlicne bonbone, na pošti je zmanjkalo znamk, sva pa dobila odlicno telefonsko zvezo z domom. Z enim kombijem in enim tovornjakom s prtljago in nami nekaterimi, ki smo bolj cenili odprti prevoz, smo se odpeljali do vznožja gore. Cisto v skladu s stanjem in naklonom ceste, vozil in tovorom, ni šlo brez zapletov in porivanja vozil navkreber. Vodici konj, ki so na goro znosili vecino prtljage, so se najprej pošteno skregali in stepli, da smo že podvomili v uspešnost naše odprave. A ocitno to sodi zraven.

Ves cas sem se ozirala proti vrhu, ki je bil še vedno oddaljen dobrih 1000 m. Vse dni smo imeli lepo vreme, bilo je soncno in toplo in vse dni se nam je zasneženi vrh ponujal in vabil. Ves cas imaš tudi obcutek, da bi lahko nanj prišel v dveh urah. Sprva se vrh z vsakim metrom in uro hoje oddaljuje, šele v zadnjem taboru si pusti približati.

Ker je bilo dovolj popoldanskega casa, nas je pet odšlo še dobrih 300 m više nad tabor. »Vse v korist jutrišnjega vzpona na vrh« je rekel Miro, alpinist in naš spremljevalec na gori.

In res je bilo tako. Z Bojanom nisva imela nikakršnih težav z glavobolom ali drugimi znaki višine. Ocenila sva, da je bil vzpon na Grossglockner dva tedna pred odhodom dobra ideja. Tudi s kondicijo nisva imela težav in sva bila lahko clana skupinice, ki je ta dan prva ob šestih zjutraj slavila doseženi cilj-vrh Ararata. Zadnjih 150 do 200 metrov do vrha smo se sprehodili po ledeniku, a vrh je bil bolj cuden, grebenast in vsi niti nismo mogli stati naenkrat tam gor. Cestitke, zadovoljstvo, fotografiranje (pravzaprav nimam nobene prave zmagoslavne fotografije naju dveh na vrhu), razgled in nazaj. Je to res to? Da, je. 5137 m visoka gora je bila osvojena. Sicer dokaj lahko dostopna, a vseeno se moraš potruditi sam.

Kam smo šli potem?

Aja, v Kars, kjer so si nekateri moški privošcili »pravo« britje v brivnicah, nekateri spet baklavo in corbo, skoraj vsi pa turško kopel z masažo. Vmes še solni rudnik in priznam, da sem tokrat prvic videla kako se dobi kamena sol.

Cisto za konec pa še ostanke starodavnega, 900 let starega mesta Ani na meji z Armenijo.

Letošnji dopust sva z Bojanom namenila Araratu (Agri Dagi, 5137 m), najvišji gori Turcije ki leži na skrajnem vzhodu države. Ugasli vulkan z vecno snežno kapo naju je mikal že dve leti. Kljub »nezahtevnosti« gore se moraš še vedno povzpeti nanjo sam, s svojo voljo in pripravljenostjo. Ararat je sedaj oblegana gora, saj kar precej let (med 1950 in 1980 ter med 1992 in 2000) ni bil dovoljen dostop nanjo in še danes je odprta le južna pot. Istocasno smo se na goro vzpenjali nekaj Slovencev ter po nekaj Švicarjev, Italijanov ter Irancev.
		Za vzpon na goro je potrebno posebno dovoljenje. Ceprav leži gora v Turciji, je simbol Armencev, saj je bilo to ozemlje do leta 1915 armensko. Potovanje je bilo casovno popolnoma izkorišceno in nisva imela casa niti za pisanje razglednic. Del prve noci sva v hotelski sobi v Diyarbakirju preživela s preganjanjem divjaških netopirjev, ki so se pritihotapili ravno v najino sobo. Ob pomanjkanju izganjalcev netopirjev sva enega omamila z rjuho in ga odslovila nazaj ven, od koder je prišel, drugega pa kar na hodnik, naj se zabavajo še drugi..
Že kar prvi dan smo zaceli z aklimatizacijo, z vožnjo do skoraj 3.000 m visokega kraterja Nemrut in se v njegovem osvežujocem jezeru po zaprašeni vožnji dobro osvežili. Naslednja in že kar bolj ta prava planinska preizkušnja je sledila že naslednji dan. Povzpeli smo se na 4058 visoko goro Suphan, preizkus telesne kondicije, potrpežljivosti v hoji in že sposobnosti gibanja v redkejšem ozracju. Pot se nam je sama kazala le prvo uro, vse naslednje ure smo sledili lokalnemu vodniku. Na vrh smo prihajali v casovnem zamiku, kakor je kdo zmogel, vsi pa smo bili nagrajeni z lepim razgledom na okoliške hribe z zaplatami snega, ovcami, jezerci in z jezerom Van v ozadju ter z Janezovimi mesninami in pastirjevim sirom.
		Sledi dan pocitka z obiskom otocka Akdamar na jezeru Van, kjer se spet okopamo, tokrat v topli vodi najvecjega sodavega jezera na svetu. Ceste so dokaj dobre in prazne, vojaške kontrole, ki so nas preverjale, so bili dokaj prijazni fantje.
Peti dan, Dogubayezit, že pomenil izhodišcno višino za vzpon na Ararat. Ta dan smo izkoristili še za ogled kraterja velikega meteorita blizu Iranske meje in se v dveh kombijih povzpeli do Noetove barke ter cez drn in strn obiskali vsaj tri kurdske vasice. Menda so turisti v teh krajih bolj redki, zato smo bili zanimivi eden za druge. Mi še posebej za pse in otroke. Dan smo zakljucili z ogledom palace Izaka paše nad svileno cesto.
		Po pocitku: ARARAT. Štiri dni gore. Naš cilj. Izhodišce za vzpon je mesto Dogubeyazit, kjer imajo seveda dobre baklave in na žaru peceno meso ter odlicne bonbone, na pošti je zmanjkalo znamk, sva pa dobila odlicno telefonsko zvezo z domom. Z enim kombijem in enim tovornjakom s prtljago in nami nekaterimi, ki smo bolj cenili odprti prevoz, smo se odpeljali do vznožja gore. Cisto v skladu s stanjem in naklonom ceste, vozil in tovorom, ni šlo brez zapletov in porivanja vozil navkreber. Vodici konj, ki so na goro znosili vecino prtljage, so se najprej pošteno skregali in stepli, da smo že podvomili v uspešnost naše odprave. A ocitno to sodi zraven.
Po nekaj urah zmerne hoje nam otroci s planšarij ponudijo ohlajen domaci jogurt. Le od kod jim v tej vrocini hladna pijaca? Tudi sicer smo radi pili Ayran, redek slan jogurt, ki je menda najboljša pijaca za vroce dni. Doma kopija zadeve ni uspela. Postavili smo si šotore in vsaj jaz sem se kar hitro spravila k pocitku. Naslednji tabor je bil 1000 m više, torej na višini 4.200 m. Prostora je bilo med vulkanskimi skalami bolj malo, vendar nekako dovolj, da smo lahko stegnili noge.
		Ves cas sem se ozirala proti vrhu, ki je bil še vedno oddaljen dobrih 1000 m. Vse dni smo imeli lepo vreme, bilo je soncno in toplo in vse dni se nam je zasneženi vrh ponujal in vabil. Ves cas imaš tudi obcutek, da bi lahko nanj prišel v dveh urah. Sprva se vrh z vsakim metrom in uro hoje oddaljuje, šele v zadnjem taboru si pusti približati. Ker je bilo dovolj popoldanskega casa, nas je pet odšlo še dobrih 300 m više nad tabor. »Vse v korist jutrišnjega vzpona na vrh« je rekel Miro, alpinist in naš spremljevalec na gori.
In res je bilo tako. Z Bojanom nisva imela nikakršnih težav z glavobolom ali drugimi znaki višine. Ocenila sva, da je bil vzpon na Grossglockner dva tedna pred odhodom dobra ideja. Tudi s kondicijo nisva imela težav in sva bila lahko clana skupinice, ki je ta dan prva ob šestih zjutraj slavila doseženi cilj-vrh Ararata. Zadnjih 150 do 200 metrov do vrha smo se sprehodili po ledeniku, a vrh je bil bolj cuden, grebenast in vsi niti nismo mogli stati naenkrat tam gor. Cestitke, zadovoljstvo, fotografiranje (pravzaprav nimam nobene prave zmagoslavne fotografije naju dveh na vrhu), razgled in nazaj. Je to res to? Da, je. 5137 m visoka gora je bila osvojena. Sicer dokaj lahko dostopna, a vseeno se moraš potruditi sam.
		Kam smo šli potem? Aja, v Kars, kjer so si nekateri moški privošcili »pravo« britje v brivnicah, nekateri spet baklavo in corbo, skoraj vsi pa turško kopel z masažo. Vmes še solni rudnik in priznam, da sem tokrat prvic videla kako se dobi kamena sol. Cisto za konec pa še ostanke starodavnega, 900 let starega mesta Ani na meji z Armenijo.

Fotografija in besedilo: Marjeta & Bojan Žagar