Tokrat je bil pogled na Zeleniške precej lepši. Čeprav tudi tokrat ni šlo brez oblakov, vendar so bili ti dovolj visoko, da niso motili vidljivosti. Pa še mir je bil pred nevihtami.

Desno del grebena, levo sestop iz Srebrnega sedla.

Na pol poti grebenskega prečenja. Špica tam spodaj je Staničev vrh.

Pogled na Veliko planino.

Pa na Brano, Grintovec, Kalško goro.

Še druga polovica.

Cel greben. Je treba mal levo, mal desno, pa tudi mal nazaj pa še več naprej. Vse do Srebrnega sedla.

Pogled na Korošico.

Vršasi si še vedno ne pustijo vzeti bele odeje.

Snega je, za ta čas, res še veliko. Tamu primerna je tudi ''gneča'' v hribih oz. gneča v sredogorju. V ozadju Planjava, na vrhu katere sploh še nisem bil. Pa tolikokrat sem plezal v njej.

Na sestopu se je dan začel počasi poslavljati.

Sestopati sem začel nekaj minut pred osmo.

Kakšno nasprotje. V dolini naglica, tukaj gori pa tišina in mir.

Del sestopa je še prekrit s snegom, zato mi je še kako prav prišel cepin. Sem kar nekako čutil, da ga je dobro imeti pri sebi.

Kratek postanek sem naredil še pri tolmunu in si natočil vodo. V tem trenutku sem imel pri sebi zagotovo najbolj čisto ustekleničeno vodo v Sloveniji!