Bilo je lepo jutro. In lep dopoldan, ki me je zvabil v Kamniške. Na Zeleniške. Vsaj plan je bil tak.

A prišel sem le do Staničevega vrha.

Zato! Ker je bil pogled proti Grintovcu takšen.

Pogled proti Kalškemu grebenu ni bil nič drugačen.

Ker so bile za popoldan napovedane nevihte in ker je bila vidljivost na ničli, sem se odločil sestopiti. Na poti sem se srečal še z, od zime in teže snega utrujeno, planiko.

Vzel sem si minutko časa ob tolmunčku.

Pogled nazaj na Zeleniške in še višje v nebo ter kapljice dežja na obrazu, mi je sporočil, da bodo Zeleniške naslednjič še vedno tukaj.