Spet sva nazaj v Špranji. Tudi tokrat je bila ura neusmiljena in se je začela dret že ob dveh zjutraj.

Kljub zgodnji jutranji uri sva oba ugotavljala, da ne bi bilo nič narobe, če bi bila na tem mestu še kakšno uro prej.

Da sva prišla na Mojzesovo škrbino, sva se mogla kar pošteno namatrat. Sva gazila tudi po napihanem snegu vse do vrha stegen.

Pogled nazaj v Špranjo in čisto spodaj na dva zanamca.

Na škrbini pa prava pravljica. Toplo sonce naju je grelo in samo za naju mehčalo predelan sneg.

Pogled na poliške špike na drugi strani.

Prvi spust danes. Proti koči Corsi po pravem uživaškem putrčku.

Samo veselje...

Temu se reče ''pravi čas na pravem mestu''.

Prehod, ki ga danes najbrž ni več.

Huda, dolga prečka pod Kapno steno.

Začetek. Andrej stoji tik pod steno.

Treba se je bilo tudi malo povzpeti, kar je le še povečalo utrip ture.

Drugi del prečke, ki je poskrbel tudi za smučanje preko poledenelih plošč.

Glej ga, glej. Beljaški turn.