Vsako leto znova se mi je odmikalo želeno prečenje od Kukove špice preko Škrnatarice do Dovškega križa. Vendar samo do danes. Prvič pod noge vzamem lovsko pot, ki gre po desnem robu grape Velikega Črlovca. Jasno, zopet pot vzamem v svoje noge in jo kmalu maham kar direktno po grapi navzgor, kjer seveda ni nobene poti. Višje kot se vzpenjam, bolj imam občutek, da sem v napačnem svetu. Pridem v zatrep široke grape, kjer še vedno leži veliko lanskega snega. Grape je konec. Desno ne gre, saj so strma peščena pobočja. Mislim, da bi šlo lahko po levi strani, kjer se kažejo prehodi. Zaplezam v II in pridem do nekakšne terase. Nadaljujem v levo in iščem nove prehode. Naenkrat se mi odpre nova grapa, ta pa me, presenečeno, pripelje do lovske poti, ki pripelje iz leve strani grape Velikega Črlovca.
Previous
Vsako leto znova se mi je odmikalo želeno prečenje od Kukove špice preko Škrnatarice do Dovškega križa. Vendar samo do danes. Prvič pod noge vzamem lovsko pot, ki gre po desnem robu grape Velikega Črlovca. Jasno, zopet pot vzamem v svoje noge in jo kmalu maham kar direktno po grapi navzgor, kjer seveda ni nobene poti. Višje kot se vzpenjam, bolj imam občutek, da sem v napačnem svetu. Pridem v zatrep široke grape, kjer še vedno leži veliko lanskega snega. Grape je konec. Desno ne gre, saj so strma peščena pobočja. Mislim, da bi šlo lahko po levi strani, kjer se kažejo prehodi. Zaplezam v II in pridem do nekakšne terase. Nadaljujem v levo in iščem nove prehode. Naenkrat se mi odpre nova grapa, ta pa me, presenečeno, pripelje do lovske poti, ki pripelje iz leve strani grape Velikega Črlovca.