Na poti v gozdu je bilo še malce poledenelo, a obetal se je lep sončen dan.

... vendar se je vrh Blegoša pred najinimi očmi ovil v meglo.

Družbo nama je delal pes Lun, ki je sicer izurjen za iskanje pogrešanih izpod ruševin.

Ob koči, seveda, smo si vsi trije privoščili sendvič.

Porezen.

Z Vanjo in Francijem smo navdušeni fotografi in tole so bili za nas prvi telohi, zato...

Zelenica - odlična, še vedno, kaj naj rečem. Lani moja najbolj priljubljena in najbolj obiskana. Po tisti nesreči je večina ljudi izbrala pot ob smučišču. Še dobro, ker me je Jožica naučila obračanja s smučmi.

Voziti se tako daleč in potem v eni dobri uri priti na Ratitovec se mi je ta dan zdelo premalo. Zato sem si podaljšala pot čez Kosmati vrh.

Teloh, kaj pa drugega. Je vsaj na miru, ne pa kot ptiči, ki že odletijo, ko jih komaj zagledaš.

Smerokazi.

Po poti so me vodile v glavnem smučine.

Proti vrhu Kosmatega vrha je bilo vse golo. Ha, tukaj bi bilo še zame za smučat.

Pogled proti Ratitovcu, ki se je odel v meglo in kjer smo bili zmenjeni s prijatelji. Pot sem si podaljšala za dobre tri ure, zato me ni nihče več čakal in sem se vračala iz Ratitovca sama.

Nobenih opisov ni treba.

Človek bi v tem ambientu lahko mirno zaspal za večno. Od koče sva šli naprej le do pod Lanževice, ker sva bili že pozni.