DRAGI ANDREJ,

Prvič sva se srečala na ferajnu na Matici. Od prej se nisva poznala. Bilo mi je težko, ker so se me vsi več ali manj otepali. Nihče ni hotel iti z menoj na kakšno težjo turo. Jasno, saj še klina nisem znal dobro zabit. Svojo alpinistično pot sem začel, za normalne razmere, precej pozno. Pri tridesetih. Ker pa sem čutil, da so hribi pravi prostor zame, se nisem kar vdal v usodo. Tisto leto, ko sem prišel na Matico, si bil pravzaprav ti moj učitelj. Nisem poznal tvojih alpinističnih dosežkov. Vedel sem le, da moraš biti pač zelo dober alpinist, če pa si naš inštruktor. In prav zato sem ti v hribih vedno zaupal in vedel, da kar boš naredil ti, moram tako narest tudi sam. Samo tako je pravilno. Ko smo imeli skupne ture sem bil bolj ali manj tiho. Poskusil sem naresti vse tako, da bi bilo prav. In prav na skupnih turah se je med nama razvila neka vez, ki naju še vedno povezuje. Močna vez. Kar začutila sva, da bova skupaj raziskovala hribe; pa čeprav je že vse preiskano po dolgem in počez. In res je bilo tako.

V svojih arhivih sem našel zapis, da sva šla na prvo najino turo že isto leto, ko sva se spoznala in ko si me imel še za svojega učenca. Šla sva na Plazje. Vsi koraki, ki sem jih začel delati s teboj, so bili zame novi. Prav zato me je zagrabila prava hribovska odvisnost. Vsakič sem hotel biti na novem kraju. Pravzaprav si bil ti zame prava enciklopedija, ki mi je pomagala odkrivat vedno lepše plati hribov. Na Plazju sva bila 22 aprila 2006. Že naslednji dan sva bila v Špranji. Stala sva na parkirišču in si mi kazal velikane, kot je npr. Montaž. Vse kar si mi povedal, kaj kje stoji sem v trenutku pozabil. Preveč je bilo vsega. Ti pa si vse to stresal iz rokava kot, da si tam že sto let. Sledila je skupna tura na Dovški križ iz Martuljka. S seboj sva vzela smuče in odsmučala prvo najino bolj strmo smučarijo. Vezi so se vedno bolj krepile. Povsem nevidno. Vedela sva, da lahko skupaj hodiva po hribih in odkrijeva še marsikateri kotiček.

Potem pa se je začelo. Prav vsak prost dan je bil nemenjen hribom. Če nisi ti poklical, sem pa jaz. ''Oj, kva delaš čez vikend?'' si me ponavadi vprašal. Celo, ko so me obveznosti grabile za vrat, sem odgovoril:''Jaaa, nič. Greva u hribe, a ne?''. Pa sva bila zmenjena. Brez odvečnega nakladanja. Kratko in jedrnato. Ura ti ni nikoli predstavljala oviro. Polnoči, dve zjutraj, ob kateri koli uri sva šla v hribe. Ko sva se dobila pred tvojim stanovanjem v Kranjski Gori si me vedno pričakal z nasmehom na obrazu. ''Kva j' zdej? Kako si?''. In že sva letela, jasno, v tvoje zahodne Julijce.

Iz leta v leto sva vse več plezala, predvsem pa smučala. Najprej v Kamniških (Grintovec čez Jame), potem v Julijcih nad Pokljuko, nad Krmo, nad Kotom, nad Vrati, nad Vršicem, nad Tamarjem, v Veliki Dnini, nad Martuljkom, še najraje pa sva se zatekala, v tistih časih, še precej neobljudene, zahodne Julijce. Z velikim zanosom in veseljem sva se podila po Špranjah, nad Pecolom po Špikih... Se spomniš super ture okoli Koštrunovih špic? Najprej na Mojzesovo, kjer sva imela pravo kalvarijo pri premagovanju vršne strmine, ki je bila ena sama velika in na debelo napihana kloža. Za nagrado sva se odpeljala po enkratni podlagi do Corsija. Iskala prehode. Jasno,vse sva našla. Če ne ti, pa jaz. Skupaj! Nora prečka pod Kapno steno. Sončenje in zafrkancija na balvanu pred blagim vzponom nazaj na Škrbino prednje Špranje. Pa odličnega spusta nazaj v Zajzero. Fant, to so bili dnevi za katere je bilo vredno živet. Oba sva to vedela. Sploh ni bilo treba nobenih besed. Nasmeh na obrazu je povedal vse.

Se spomniš tudi Direktne v Špiku, pa Desne zajede v Rakovi špici, pa Kogla, pa Triglava, pa tvojih čudovitih smeri v zahodnih Julijcih, pa številnih grebenov, pa vseh skritih plezališč, kjer sva bila popolnoma sama, pa Grossglocknerja, pa Monte Rose in še in še.

V prsih me stiska, ko pomislim, da bo vse, kar sva planirala, ostalo nedokončano... Še bolj me boli, ker sva se res velikokrat menila, da bi se dobili prijatelji, vzeli kakšno bajto v hribih v najem in se poveselili. Da bova rekla še Kirbiju, pa Maji, Gregu, Tinetu, Primožu, Janezu, Mirkotu ... Pa se kar ni našel čas. Kako absurdno. Zdaj, ko se ne da nič spremeniti, se šele prav zavedam, kaj sva spustila iz rok.

Pa me kljub vsemu vedno bolj, iz dneva v dan, pomirja dejstvo, da si zdaj točno tam, kjer si si najbolj želel biti. V naročju hribov. Vem, da se bo tudi ta neizmerna žalost prej ko slej polegla in bo šlo življenje spet naprej. Tako kot že tisoč let.

Vem, da si srečen. Tako srečen kot v Repovem kotu tistega dne. Obrnil si se k meni in rekel:''Ej, Matjaž. A veš, da kadar koli se vrnem v Kamniške, še posebej v ta del, se počutim tako, kot da bi bil tukaj doma. Kot da bi se tukaj rodil. Tukaj sem naredil, že kot majhen otrok, svoje prve hribovske korake. S svojo mamo.''

Pogrešal bom najine skupne ture v stenah, na snežnih strminah. Pogrešal bom najine sproščene hibovske sprehode po povsem nezahtevnem terenu. Tam sva si povedala ogromno reči. Pogrešal bom tvojo hribovsko navdušenost. Pogrešal bom najina srečanja bodisi pri meni, tebi ali kje drugje, kjer sva ob fotkah obujala spomine in se menila za naprej. Pogrešal bom tvoj klic: ''O, lejga. Kva j' zdej? Kva delaš za vikend?''. Kako rad bi spet zagledal na telefonu tvoje ime in slišal tvoje povabilo. Pa vem, da ga ne bo...

Na koncu pa se spet tolažim, da si že v objemu in družbi z Lucom, se skupaj smejita na vsa usta in si kar ne moreta in ne moreta splanirat vseh tur, ki jih nameravata narediti. Toliko je vsega.

Vedno ti bom hvaležen za vsako podarjeno sekundo, ki sva jo preživela skupaj.

Lepo se imej in se vidimo.

Tvoj prijatelj Matjaž